Začetek je bil dejansko navdihujoč. Siriza po prevzemu oblasti ni spremenila jezika in programa, kar je samoumevna praksa evropske politike ne glede na ideologijo in politični predznak, ni po inerciji zavila v neoliberalni model, ni upognila hrbtenice pred mednarodnimi finančnimi korporacijami in ni kimala evropskim birokratom zaradi navade, politične korektnosti ali ker preprosto ne zna drugače. Vztrajala je, čakala, medtem ko smo gledali zategnjene in namrdnjene evropske birokrate, kako so neskončno bolj zaskrbljeni zaradi Varufakisa kot pa zaradi Zlate zore, Le Penove in podobnih deviacij po evropskih parlamentih, ki so že lep čas spet uradni del evropskih politik. Zdelo se je, da se dejansko dogaja nekaj novega, drugačnega, nekaj, kar se izmika samoumevnostim, nekaj, kar prinaša utopični moment s potencialom, da se nanj naveže širši prostor. Vendar je sledilo presenečenje, ki seveda to ni. Celino je nenadoma, tako rekoč iz nič, začel zalivati en velik, da, ogromen nič.

Kje je razlog, da ni bilo takojšnjega odziva evropske levice? Zakaj se ni takoj sprožilo intenzivnejše povezovanje, sodelovanje in zavezništvo med levimi strankami in preostalimi oziroma tvorbami po Evropi? Zakaj Siriza, Podemos, Fronte de gauche, Die Linke, Združena levica in drugi še danes niso povezani, čeprav je to edina možnost za evropsko levico, zakaj še vedno ne predstavljajo niti zametka neke pomembnejše politične sile? Pablo Bustinduy, ki je v španskem Podemosu zadolžen za mednarodno sodelovanje, v odgovoru na to vprašanje v zadnjem Objektivu ni znal povedati nič pametnega. Natančneje, povedati ni znal popolnoma nič. No, morda v takšnih situacijah niti ni smiselno v prvi vrsti računati na politiko, ampak na civilno družbo, na pritiske javnega mnenja, na najrazličnejše družbene iniciative. No, tudi v tem smislu se ni zgodilo praktično nič. Nismo doživeli širšega povezovanja na kakršni koli osnovi, ki bi s sistematično prisotnostjo začela preraščati v neformalno, vendar pomembno podporo Sirizi v prizadevanjih za končanje absurdne dolžniške krize s preprosto, elegantno in učinkovito potezo odpisa dolgov. Prav tako nismo doživeli izbruha človeške solidarnosti in humanosti, kot se to dogaja ob drugih »naravnih nesrečah«, ni se zbiralo prispevkov za Grke, ni bilo zahtev za povrnitev dostojanstva ljudem, pod zatemnjenimi katedralami se niso začele zlivati reke ljudi z napisi v podporo Grkom in z zahtevami po solidarnosti. Še več, v medijih praktično ni bilo anket, ki bi merile javno mnenje glede teh vprašanj, če pa se je taka anketa že morda pojavila, smo jo zaradi rezultatov roko na srce raje spregledali. Praktično v nobeni državi ni bilo resnega pritiska na politiko, ni bilo resne civilne povezave na mednarodni ravni, zganili se niso niti evropski kreativci, umetniki, teoretiki, intelektualci, mnenjski voditelji in drugi (vsa čast izjemam, vsekakor pa je bilo tega veliko premalo za kar koli).

In to je ključna točka. Brez širše, mednarodne podpore Siriza nima možnosti, pravzaprav nima niti smisla. Siriza ni politična tvorba, ki bi imela čudežno formulo, s katero bi lahko devastirano državo in družbo spremenila v cvetočo in humano okolje. Roko na srce, moč levice nikoli ni bila niti v konsolidaciji prihodkovne in odhodkovne strani v proračunih, ampak v nadnacionalni in solidarnostni komponenti. Siriza je (bila?) pomemben utopični potencial in priložnost na mednarodni ravni, ne pa formula za hitro obnovo države in novo strukturiranje grške družbe. Siriza je (bila?) možnost za internacionalni upor ne samo dominantni, ampak edini trenutni ideologiji, ki pravi, da je edino kapital na tem planetu onkraj vseh človeških meril in parametrov, zavezan zgolj in izključno lastnim zakonom.

V tem smislu je Sirizina zgodba precej skrb vzbujajoča. Na ravni simptomov še veliko bolj kot na banalni in konkretni ravni vsakdanjosti. Vsako razmišljanje o družbenih projektih – znotraj posameznih držav ali na internacionalni ravni – ki rastejo iz solidarnosti in imajo potencial, da v družbi dvignejo temeljne civilizacijske norme, kot je osnovno človeško dostojanstvo, je očitno popolnoma brezupno. Tak projekt bi bil recimo univerzalni temeljni dohodek. Gre prav tako za vpeljavo človeškega dostojanstva kot civilizacijske norme, pri čemer se lahko vzpostavi samo prek solidarnosti kot ključne vrednote v družbi. Upanje, da bo Siriza položila platformo za razmisleke te vrste, se vsaj za zdaj klavrno sesuva.

Zdi se, da o tem ne znamo in nismo sposobni niti razmišljati. Vsekakor ne sistematično, v širšem družbenem konsenzu. To vsaj v tem trenutku preprosto še ni možnost iz nabora možnega. Ekonomizem in logika kapitala sta polji samoumevnosti, solidarnost v kontekstu človeške dignitete in dostojanstva pa je za zdaj v polju imaginarnega, fantastičnega, nerealnega. Utopičnega onkraj kakršnih koli možnosti realizacije. Kar je seveda kaj klavrn potret človeške živali, nas, danes, tukaj in zdaj.