Če rastoči trend obveznic iz daljše preteklosti pojasnjuje preudarna konvencionalna monetarna politika, ki je vodila v umiritev inflacijskih pritiskov, pa rast cen obveznic iz bližnje preteklosti pojasnjuje v večji meri nekonvencionalna politika centralnih bank po svetu. Njeni pionirji so japonski centralni bankirji, ki so marca 2001 uvedli prvo kvantitativno sproščanje, pozneje so jim sledili v ameriški in angleški centralni banki, letos pa so jih začeli posnemati tudi v Frankfurtu. Odkupovanje dolžniških vrednostnih papirjev centralnih bank je pozitivno vplivalo na cene obveznic (oziroma negativno na zahtevano donosnosti) in sredi aprila letos smo dosegli rekordno nizke ravni nominalnih donosnosti obveznic. Takrat je odmevala izjava svetovno znanega upravljalca obveznic Billa Grossa, da prodaja na kratko (angl. »short-sale«) nemških desetletnih državnih obveznic predstavlja naložbo življenja. Pozneje so mediji poročali, da Gross pri svojem ravnanju teh napovedi ni v celoti upošteval, a njegovo priporočilo je obrodilo sadove. Nemške desetletne državne obveznice so od 20. aprila padle za okoli šest odstotkov.
Ključno vprašanje je, ali smo priče obratu dolgoročnega trenda na trgu obveznic. Cene obveznic v veliki meri determinirajo inflacijska pričakovanja, ki so v evrskem območju zaradi kvantitativnega sproščanja v letošnjem letu vidno zrasla. Razvoj inflacijskih pričakovanj bo v končni fazi odvisen od ekonomske aktivnosti. Po ocenah Mednarodnega denarnega sklada se proizvodna vrzel v evrskem območju zmanjšuje in je že blizu ničle. Morda pa imajo Grossove besede vendarle nekaj mesa.