To se je dobro videlo na proslavi v Ajdovščini. V prvi vrsti sta sedele dva predsednika. Borut Pahor in Miro Cerar. In najraje bi bila v zadnji v trenutku, ko je imel svoj briljanten govor Saša Vuga. Najverjetneje najboljši govor v samostojni Sloveniji. Brez žalitev in preprosto pameten. Brez napadov in obenem kritičen. Brez imen, pa vendar so se vsi prepoznali. Najbolj ob besedah, da so biseri, ki ne potemnijo, čeprav bi jih danes marsikdo rad zmetal v svinjsko korito. In da se oblast omledno preklada skozi mišmaš bednih cirkusantov in politično operetnih kondotjerjev.

Borut se je še nekaj nasmihal, Miro je gledal v tla in pozabil ploskati. Miro ima pač samo en problem. Da ne razume. Ne razume ničesar, kar ni zraslo na njegovem zelniku. Ne razume, česar ni stodevetdesetkrat premislil in se posvetoval z vsemi v tej državi. Preprosto ne zna reagirati. Ko mu je novinarka v Ajdovščini pomolila mikrofon pod nos z vprašanjem, zakaj ne gre v Moskvo, se je Miro nekaj zvijal v stilu, da gre tja Karl Erjavec. Namesto da bi izkoristil priliko in preprosto dejal: Tja ne grem, ker sovražim parade. Ne maram razkazovanja vojaške moči. Raje poslušam Marka Breclja in njegov komad Parada in vas spomnim, da sem bil proti paradi tudi pred tridesetimi leti, ko se je Slovenija prvič uprla Beogradu. Pa še Janez Janša bi ga malo potrepljal po rami z besedami: Tudi jaz sem bil takrat proti paradi zato, ker vojaški škorenj nima nič s civilno sfero.

In zanimivo, da je bil Karl Erjavec odsoten tudi v četrtek, ko je Miro razglasil, da so sprejeli strateški dokument, ki bo rešil vse naše težave. In kaj je ta strateški dokument, da smo ves dan poslušali komentarje in je potem zvečer spet lahko Slavko Bobovnik s prekrižanimi rokami za zloge lovil Dušana Mramorja? Ena navadna osnovnošolska računica, ki je malo manj kot sto podjetij z državnim lastništvom razvrstila v tri kategorije. Res smešno, da iz ene navadne razpredelnice delamo tak halo. Potem pa šef vlade začne nekaj pleteničiti o komunikacijskem šumu. Finančni minister pa, da je imel Karl v Turčiji delne informacije.

Ne vem, ali gospod premier sploh ve, kaj je komunikacijski šum. A misli, da je kriv tisti, ki narobe sliši, ali tisti, ki dvomljivo nekaj sporoča. Ali pa je za njega vsaka politična računica, ki se mu ne izide, že komunikacijski šum.

Tako kot je finančni minister na vprašanje, ali je s tem, ko je omenil, da prodajalec podjetja ne proda pod ceno, že napovedal neprodajo Telekoma, odgovoril z besedami: »Nisem nič povedal.«

V bistvu je to realna slika oblastnikov. Da nič ne povejo. Da po domače mlatijo prazno slamo tudi v elitnih terminih. Zato naslednjič ob četrtkih ob desetih zvečer raje preklopite na Planet TV. Tam vam bo Jure Godler razložil v ta trenutek najboljši oddaji domače produkcije Ta teden, kaj oblastniki zares mislijo…