Politične razprave v Evropi so se desetletja osredotočale pretežno na gospodarske institucije in gospodarsko politiko. Konservativci so se zavzemali za gospodarstvo, ki bi ga razvijali zasebni sektor, povsem prosto delovanje trga, nizki davki, zmanjšani državni izdatki in minimalno javno dobro. Liberalci in socialni demokrati so podpirali gospodarstvo, ki temelji na zasebni lastnini, prosti trg, evropsko integracijo in rast trgovine, a vse to so omilili z davki in transferji, ki so imeli velike redistributivne učinke, z močno mrežo socialne varnosti in javno lastnino na področjih, kot so infrastruktura in finance. V tem bipolarnem sistemu so se stranke razlikovale po odtenkih v gospodarski politiki, širše pa so se strinjale glede demokratičnih vrednot, evropskega projekta in nujnosti, da se država in družba prilagodita globalizaciji in da se z njo uspešno soočita, ne pa da jo v celoti zavrneta. Toda z vse večjim volilnim uspehom tistih, ki se sklicujejo na nacionalno identiteto, in ponovno krepitvijo etničnega in verskega nacionalizma, se to spreminja. Ali se vračajo prikazni iz prve polovice 20. stoletja?

Eden glavnih vzrokov za to, da se je v Evropi znova uveljavila politika identitete, je globalizacija, ki je omejila zmožnost držav in narodov, da bi imeli pod nadzorom svoja gospodarstva. V bistvu je svetovno gospodarstvo tako med seboj povezano in svetovni trgi imajo tako moč, da nacionalna politika – tako se zdi – nima več veliko manevrskega prostora, s katerim bi lahko onemogočala tokove izjemno mobilnega kapitala. Številni ljudje v Evropi so izpostavljeni čedalje večji negotovosti glede svoje zaposlitve in prihodkov, kar je posledica novih tehnologij in konkurence cenejše delovne sile drugod v svetu. Te skupine ljudi, ki so v težkem položaju, so posebej številne v državah, ki jih je močno prizadela nedavna svetovna finančna kriza in imajo zdaj težave z visoko brezposelnostjo. A tudi ljudi, ki so relativno uspešni v svojem poklicu in dobro zaslužijo, motijo nekateri vidiki globalizacije. Tako lahko nasprotujejo uporabi davkov, ki jih plačujejo, za »subvencioniranje« revnih ljudi, s katerimi se ne morejo identificirati kot pripadniki iste skupnosti, torej s priseljenci, francosko govorečimi Belgijci, južnimi Italijani ali Grki.

Ko pa gre za trgovinski protekcionizem, evropsko integracijo in gospodarsko globalizacijo, imajo ljudje na skrajni desnici in skrajni levici pogosto podobne poglede. V Franciji so na primer številni zdajšnji privrženci Nacionalne fronte pred 30 leti volili komuniste. Dejansko je gospodarski program Nacionalne fronte zelo podoben gospodarskemu programu Leve fronte (volilnemu bloku, v katerem sta tudi Komunistična stranka Francije in Stranka levice). Ko pa gre za politiko priseljevanja in človekove pravice, internacionalistična ideološka tradicija socializma seveda preprečuje skrajno nacionalističen in rasističen diskurz na skrajni levici. Toda glede na to, da te stranke tekmujejo s skrajno desnico za isto populacijo razočaranih volilcev, je njihov humanizem na obeh področjih postal resna ovira za volilni uspeh, s čimer lahko pojasnimo dejstvo, da je bila v zadnjem času skrajna desnica uspešnejša na volitvah. Poleg tega vzpon političnih gibanj, ki jim gre za nacionalno identiteto, predstavlja velik izziv za evropske tradicionalne stranke. Tradicionalni konservativci, za katere velja, da so v službi gospodarskih interesov bogatih, morajo najti način, da nastopijo kot populisti, a pri tem ne smejo biti preveč podobni svojim konkurentom na skrajni desnici glede vprašanj priseljevanja in človekovih pravic. Cameronu je uspelo najti takšno krhko ravnotežje, za kar so ga volilci nagradili. Tradicionalni republikanci v ZDA, ki so pod pritiskom skrajnežev znotraj lastne stranke, so pred podobnim izzivom.

Za levosredinske stranke je naloga celo še težja. Volilcem morajo namreč ponuditi realističen gospodarski program, ki bi bil naklonjen tržnemu gospodarstvu in odprt do svetovne trgovine, obenem pa morajo obljubiti, da bo od tega programa imelo korist od 60 do 70 odstotkov najrevnejših ljudi, ki so seveda nezadovoljni zaradi tega, ker ni gospodarskega napredka. Če gospodarski program neke levičarske stranke velja za slabo kopijo desničarskega programa, se bo najrevnejši del prebivalstva obrnil k šovinističnim silam in njihovim lažnim obljubam, da ga bodo ščitili pred posledicami globalizacije.

Prihajajoče volitve v Španiji, Turčiji, na Danskem in na Portugalskem – da ne omenjamo, da bodo prihodnje leto ameriške predsedniške volitve – bodo vsake posebej predstavljale svojo lastno različico teh izzivov. Še posebej levica bo morala braniti načela enakosti in demokracije, obenem pa bo morala najti načine za uspešno soočenje z nepovratno globalizacijo, tudi s pomočjo mednarodnega sodelovanja. Velik paradoks je, da bodo vlade, če se bo krepitev identitetne politike nadaljevala, še manj sposobne za reševanje težav, ki dajejo zagon tej politiki.

©Project Syndicate

Kemal Derviş, nekdanji gospodarski minister Turčije in nekdanji vodja Programa Združenih narodov za razvoj (UNDP), danes podpredsednik Brookings Institution.