Napaka je bila v postopku. Če bi jugoslovanski partizani četniškega poveljnika enostavno likvidirali, javno razobesili in nato pokopali v družinskem grobu v Ivanjici, bi dandanes govorili samo o vojnem zločincu ali žrtvi komunistične revolucije in ne o njegovi rehabilitaciji in politično ter ideološko obarvanem sodstvu. Podobno kot v sodobnem času v primeru Osame bin Ladna in številnih drugih (ideoloških) sovražnikov, ki so bili brez sodišča, možnosti zagovora in poštenega sojenja obsojeni na smrt, dejansko likvidirani in odvrženi neznano kje.

Vrhovno sodišče v Beogradu je jasno poudarilo, da zahteve po rehabilitaciji Draže Mihajlovića ni tehtalo po njegovih dejanjih, ampak zgolj postopkovno, pri čemer je ugotovilo, da četniškemu poveljniku ni bila omogočena prava obramba (v današnjem smislu), priznanja so bila izsiljena z mučenjem in velikimi količinami alkohola, povsem zanemarjene pa njegove človekove pravice. Izničena sodba, ki je tudi za mnoge Srbe zgodovinski revizionizem, je pravzaprav samo sodniški revizionizem, ko z današnjimi sodnimi vatli procesno in ne vsebinsko ocenjujejo sodbe izpred desetletij. Na tem kriteriju bi brez pretiranega truda lahko na koncu propadel tudi najodmevnejši povojni nürnberški proces, ki so ga vodili »ne samo politični nasprotniki obtoženih, ampak tudi udeleženci večletnih oboroženih bojev proti nacistom«, kot bi se, prilagojena tamkajšnjim obsojencem, lahko glasila četrtkova obrazložitev predsedujočega beograjskemu sodnemu senatu Aleksandra Trešnjeva.

Z rehabilitacijo Mihajlovića ne Srbi ne kdor koli drug ni dobil odgovora na vprašanje o elementarnem zlu v človeštvu, postavila se je zgolj dilema, ali o njem sploh obstaja vsaj tak konsenz, kakršen je bil sprejet po največji moriji v človeški zgodovini, povzročeni z nacifašizmom. Procesna in ne vsebinska presoja tega dobiva domovinsko pravico v vse preširokem krogu, z njo pa se nam fašizem vrača v prenovljeni obliki, ki je, podobno kot v tridesetih letih prejšnjega stoletja, niti ne opažamo. Da je bil Mihajlović ideološka figura v drugi svetovni vojni, ni nobenega dvoma, to so bili tudi večji od njega, najsi bodo Hitler, Mussolini in Pavelić ali Churchill, Roosevelt, Stalin in Tito. Problem je, ker je bil zmanjšan na sodno instanco in s tem sodni revizionizem z mnogo preširokimi ideološkimi posledicami. Ne samo za Srbe, ki bodo ostali verjetno enako razdeljeni med partizane in četnike kot doslej kljub že pred leti zakonsko izenačenemu ravnogorskemu in partizanskemu gibanju, ampak za vse, ki jim je zgodovina orodje in orožje dnevne politike.