Dočakali visoko starost
Toda Ivan Senica pravi, da so ljudje tudi takrat, ko je bilo okolje bistveno bolj onesnaženo kot danes, imeli njive in vrtove, pa tudi vino iz doma pridelanega grozdja so z užitkom pili. »Moja mama je doživela 94 let, pa je vse življenje živela na Teharjih. Sosedov oče je bil star 92 let, ko je umrl, gostilničarka Marija Lavrič pa je umrla v 101. letu starosti. To je tudi vzrok, da na vso to okoljsko kampanjo gledam nekoliko drugače, malo z rezervo,« pravi Ivan Senica, ki si ne zna predstavljati, da bi zelenjavo kupoval v trgovini. Vrtnarjenje mu je namreč v užitek. Med delom se sprosti, napolni z notranjo energijo, pa še fitnesa mu ni potrebno plačevati, pravi v šali.
Z ženo nista nikoli razmišljala, da bi zemljo na vrtu zamenjala, kot to svetujejo strokovnjaki. Njun znanec iz sosednje vasi se je namreč lotil tega projekta, vendar je bil zelo razočaran, ko je dobil analizo vzorcev svoje zemlje iz vrta in tiste, ki jo je pripeljal iz Šentjurja. Razlika v vsebnosti težkih kovin je bila namreč zanemarljiva. Danes je namreč problem dobiti kakovostno zemljo, hkrati pa ne ve, kam bi lahko odpeljal onesnaženo, da te inšpektorji ne bi oglobili.
Prodajajo ob cesti nabran regrat
Tudi Seničeva soseda Mira in Karl Gorjup z veseljem delata na vrtu, vendar delno upoštevata navodila za varnejše vrtnarjenje. Včasih sta imela njivo in sta na njej pridelovala tudi krompir, ki vase vsrka veliko težkih kovin, zdaj sta zadovoljna z manjšim rastlinjakom, v katerem imata nekaj paradižnika, papriko, fižol, redkvico, por, pa tudi čebulo, ki jo sicer strokovnjaki na tem območju odsvetujejo, vendar se ji že zaradi stare navade ne moreta odreči.
Za menjavo zemlje se nista odločila, ker je to prevelik zalogaj, pridelavo solate sta omejila, na tržnici pa ne želita kupovati. »Na stojnicah prodajajo pridelke ljudje iz Celja in sosednjih krajev. Če je res vsa kotlina onesnažena, potem tudi njihovi pridelki ne morejo biti ravno ekološki. Tudi to se mi ne zdi pošteno, da spomladi prodajajo regrat, ki ga nabirajo ob cestah,« nam je pripovedoval Gorjup in priznal, da je kljub opozorilom okoljevarstvenikov tudi njemu nekoliko lažje pri srcu ravno zato, ker so številni domačini dočakali častitljivo visoko starost, čeprav so vse življenje živeli pod cinkarniškimi dimniki. »Naša nekdanja soseda je stara 87 let in je še vedno tako polna energije, da vsak dan prodaja na tržnici. Do pred kratkim je celo vozila avto. In potem se seveda sprašujemo, koliko to okolje dolgoročno dejansko vpliva na zdravje ljudi. Res je, da ljudje umirajo, da je zelo veliko rakavih obolenj, ampak res je tudi, da za to zahrbtno boleznijo umirajo ljudje iz drugih koncev Slovenije,« meni Teharčan.
Kmetje v velikih težavah
Kaj je na onesnaženi zemlji najvarneje pridelovati, je ljudem znano že več kot deset let, ko je krajevna skupnost Teharje organizirala okroglo mizo in nanjo povabila takratnega direktorja Zavoda za zdravstveno varstvo Celje dr. Ivana Eržena. Krajanom je povedal vse, kar bi morali vedeti, vendar se njegova dobronamerna opozorila le redki vzeli resno. Potem je prišel čas, ko so na območju stare Cinkarne začeli graditi Tehnopolis in ko je civilna iniciativa pod vodstvom Borisa Šuštarja postajala vedno glasnejša. Brez nje se v Celju verjetno ne bi lotili sanacije močno onesnažene stare Cinkarne in tudi evropska skupnost nikoli ne bi izvedela za nezakonito deponijo v Bukovžlaku, na katero so tovornjakarji vozili tudi okolju nevarne odpadke.
»Civilne iniciative se tako zelo trudijo, da je kraj izgubil ves ugled, ki ga je še imel,« pravi nezadovoljno predsednik Krajevne skupnosti Teharje Franc Kač, ki se preživlja s štirimi hektarji veliko kmetijo. Kmetje morajo zemljo obdelati, pridelkov pa ne morejo prodati. »Na trgu vsak najprej vpraša, od kod si doma. Ko poveš, da si s Teharij, se zahvali za ponudbo in pravi, da iz naših krajev ne bo ničesar kupoval, ker je vse onesnaženo. Krompirja in pšenice ne smemo pridelovati, čeprav imamo dovolj zemlje. V zadnjem času peša prodaja bal sena, ker je Šuštar razširil govorice, da je pri nas tudi trava onesnažena,« dodaja Kač in opozarja, da morajo kmetje s Teharij kljub temu plačevati enake davke in da zaradi manjšega dohodka le še životarijo. Razočaran je tudi nad nekaterimi strokovnjaki, ki so pripravljali predloge za sanacijo celjske kotline.
Eden od njih jim je denimo svetoval, naj Teharje zasadijo s topoli, ki naj bi nase vlekli težke kovine. »Nihče pa ne ve, kaj bi čez leta naredili z lesom, ki bi bil verjetno opredeljen kot nevaren odpadek. To je začaran krog,« pravi dolgoletni predsednik krajevne skupnosti Teharje, v kateri živi okoli 1000 prebivalcev. Teharje je bilo okoli leta 1994 prva krajevna skupnost, ki je zaradi bližine odlagališča komunalnih odpadkov dobila ekološko odškodnino. Namenjajo jo predvsem v infrastrukturo. Še pred leti so bili zadovoljni, da prejemajo okoli 10.000 evrov mesečno, zdaj pa ugotavljajo, da so bili ostali kraji po Sloveniji, v bližini katerih se gradijo novi centri za ravnanje z odpadki, bistveno uspešnejši pri pogajanjih o odškodnini. »Odškodnine od Cinkarne Celje nismo zahtevali. Bali smo se, da bi nam kdo očital, da smo se prodali. Sicer pa denar ne more rešiti zdravja ljudi, zato si vsi želimo, da bi se čim prej lotili temeljite sanacije celjske kotline. Zaradi nas in zaradi naših potomcev,« pravi Kač.
