Zbirka Brez zidu je podnaslovljena »časopisna pripoved o Berlinu in drugih krajih 2004–2014«, torej vsebuje že objavljena besedila (v časopisu Večer, v reviji Emzin, ki je tragično preminila, ter v tedniku 7 dni, ki je ponovil Emzinovo usodo). Običajno se takšna gesta, če povzamem avtorico, razume kot »samovšečno početje izpraznjenih glasov«, vendar hkrati velja, da dobro napisana in urejena besedila takšno razumevanje rada postavijo na laž. Dokler ima besedilo, če se izrazim staroveško, nadčasovno in spoznavno vrednost, je njegov časopisni izvor skorajda nepomemben. Takšno avtonomijo pisava Krambergerjeve potrjuje: sedem pripovedi, zloženih iz posameznih časopisnih reportaž, je užitek brati in se skoznje užitek učiti. Najprej zato, ker je avtorica vrhunska piska (in to je bila že v zgodnjih dvajsetih), njen slog je hrustljavo inventiven, marsikdaj mejno poetičen, nato pa tudi zato, ker ima pisateljica/novinarka redko sposobnost, da v deskripcijo potopi raznovrstne, vendar nikoli patetične emocije, kar pomeni, da je izrazito subjektivna, vendar nikoli nadležno osebna. Informacija ima prvo besedo, zadnjo besedo pa ima razgibanost doživetja.
V zbirki ne prebiramo le o čudaštvih, zakotjih in glamurju Berlina – avtorica arhivira obletnico padca zidu, pa podpodje diskoteke Sound, pa revolucionarno obdobje s konca šestdesetih let in mnogo več –, temveč se z golfom odpeljemo tudi v Varšavo, spoznamo Jurovski Dol, prehodimo Tirano in celo Havano. Drugi kraji so kakopak odvodi, bazni štab je pač Berlin, ki mu Krambergerjeva prida drugačno avro in spotoma pojasni, kje se napaja njegov neustavljivi šarm. Globlje pa je knjiga Brez zidu tudi analiza premen in poljubnosti, ki so katalizator vsake identitete, tudi identitete orjaškega mesta.
