V vsakem vicu je nekaj resnice. Bolj kot norčevanje iz Rusov in njihove tajne službe gre dotični štos na rovaš ZDA. V njem je prepoznati zrcalne obrise novice tiskovne agencije Associated Press s konca lanskega leta o tajni misiji ameriške administracije med kubanskimi raperji. Pred petimi leti so jih skušali poriniti v ospredje gibanja proti kubanski oblasti in z njihovo glasbo mobilizirati revolt proti Fidelu Castru. Novinarji agencije so se dokopali do dokumentov ameriške agencije za mednarodni razvoj (USAID), ki na več kot pet tisoč straneh v angleščini, španščini in srbohrvaščini podrobno razkrivajo strategije, taktike, manevre, načrte, bančne transakcije več milijonov dolarjev, zabeležke in imena vključenih v akcijo. Med njimi je tudi Rajko Božić iz organizacijskega jedra festivala Exit, ki se je infiltriral med kubanske hiphoperje pod krinko novinarja alternativnih medijev. Njegov subjekt obdelave je bil Aldo Rodriguez, ki je takrat slovel v kubanskem hiphop podzemlju po svojih protestniških komadih. Potem ko so Božiću ob policijskem zadržanju konec leta 2009 zasegli del opreme in sveženj dokumentov, je spokal kufre in podobne »kulturne misije« nadaljeval v Tuniziji, Ukrajini, Libanonu in Zimbabveju. Svojega delovanja na Kubi noče komentirati. Mogoče nekoč, zdaj še ni čas, saj projekt še ni del zgodovine. Traja – in dokler traja, se o takšnih stvareh ne govori, je poduk race World News Daily Reporta o priznanju upokojenega ruskega oficirja.
Ta šala je bila objavljena v času, ko bi lahko še meso postala. Rusi bi si jo lahko brez težav pripeli ob praznovanju 70. obletnice zmage nad nacifašizmom. Zahodni bojkot parade na Rdečem trgu je še prilil olja na evforijo, patriotizem in fanatizem. V sobotnem celodnevnem prenosu ruske državne televizije je vse skupaj mejilo na nacionalno histerijo. Po vojaški paradi, nanizanki o letalski eskadrilji iz velike domovinske vojne, neposrednih vklopih na moskovske ulice, kjer je popoldan potekal marš 300.000-glavega polka nesmrtnih, je bil pika na i večerni film Krim – Pot v domovino. Ni šlo samo za zaznamovanje spomina na žrtve druge svetovne vojne, ampak za prikaz velike in mogočne Rusije danes, ki v svojem antifašističnem boju le ni tako brezmadežna. Putinove simpatije do Orbana, neuradno financiranje Zlate zore in Jobbika ter 40 milijonov evrov donacije francoski Nacionalistični fronti, ki je (v zahvalo?) nekaj dni pred dnevom zmage suspendirala svojega ustanovitelja Le Pena, niso race protipropagande.
