»Lahko še enkrat ponovite?« je vprašala tajnica Petra in Stane je še enkrat povedal, da se želi spraviti z direktorjem, a mu je bilo takoj jasno, da Petra tega ni zmožna razumeti, večkrat je bilo po televiziji v preteklih dneh povedano, da ne poznajo vsi ljudje koncepta sprave, zato je Petri pojasnil, da bi rad odpustil direktorju, ker ga je odpustil, in mu ponudil roko sprave. Petri zdaj šele res nič ni bilo jasno in Stane je uvidel, da bo moral pri njej začeti od začetka in ji pojasniti poštevanko družbe.
»Naša družba je razklana,« je ponovil besede, ki jih je slišal na televiziji, in pojasnil je nevedni Petri, da smo spravo dolžni prihodnjim rodovom, ki ne smejo nadaljevati naših sporov, ki si zaslužijo boljšo prihodnost, v kateri bo družba složna in enotna in bratska, in zdelo se mu je, da je malce zašel, te zadnje besede niso zvenele pravilno in je utihnil, zmedena Petra pa je rekla samo: »Vežem.«
»Marjan pri telefonu, izvolite, s kom govorim?« se je na drugi strani slišal dobro znani glas direktorja Marjana in za trenutek je Staneta imelo, da bi mu izkričal vse, kar je čutil takrat, ko jim je direktor sporočil, da zapirajo proizvodnjo in selijo tovarno v Romunijo, a se je nato le zbral in se spomnil, zakaj kliče, zajel je sapo in rekel: »Tukaj Stane. Rad bi se spravil z vami.«
Spet je sledila dolga tišina in Stane je razočarano pomislil, da bo moral tudi direktorju ponoviti predavanje o nujnosti sprave, a se je ta naposled le oglasil: »Stane, ste vi za partizane ali domobrance?«
»Za partizane,« je odgovoril zbegani Stane, čeprav ni vedel, kakšno zvezo ima to z njegovo in direktorjevo spravo. »Tudi jaz sem za partizane,« je rekel direktor, »zato se midva ne moreva spraviti.«
»Kako ne?« je nekako izjecljal ubogi Stane, medtem ko so mu v glavi odzvanjale grozljive besede, s katerimi so raznorazni modreci opisovali življenje brez sprave. Kar streslo ga je, ko je pomislil, da ga čaka življenje brez prihodnosti, kar se je v njegovi glavi slišalo kot padec v najgloblje brezno.
»Sprava je možna le med partizani in domobranci. Pa še med njimi v bistvu ni možna,« mu je pojasnil direktor in zdaj je bil Stane tisti, ki je obnemel in čakal pojasnila. »Sprava je za ljudi, ki si želijo skupne prihodnosti, midva pa si je po mojem ne želiva. No, vsaj jaz si vaše prihodnosti zagotovo ne želim, vi pa si moje ne morete privoščiti.«
»Ampak med nama vlada razkol, enak tistemu med partizani in domobranci,« je šepnil zdaj že čisto pobiti Stane.
»Seveda, ampak ta razkol je nujno potreben, ker preprečuje, da bi se midva znašla preblizu drug drugemu. Najbrž si ne predstavljate, da bi nekoč letovala skupaj, da bi imel jaz prikolico zraven vaše v kakšnem istrskem kampu?«
»Jaz nimam več prikolice. Sem jo moral prodati,« je rekel Stane, ki ni več poslušal direktorja Marjana, ampak je videl le še svojo prikolico v Vrsarju. Skozi borovce je gledal proti morju, zraven njega pa je sedel Borut, njegov poletni sosed. Koliko dnevov in niča sta skupaj presedela med svojima prikolicama, koliko vina spila, koliko debat razdrla. Včasih sta se tudi skregala, ker je bil Borut domobranec in je imel čudne poglede na neke reči, ampak že drugo jutro je bilo vse pozabljeno, sonce je pripekalo, njuni otroci so se skupaj podili naokoli in ženi sta se sončili in bilo je lepo.
Direktor Marjan je bil ravno sredi misli o tem, da je v kapitalizmu nujno, da so eni bogati in drugi revni, ko je Stane prekinil zvezo. Morda bi se res moral spraviti z Borutom, je pomislil. Že leta ga ni videl. Ko je ostal brez službe, je moral namreč prodati prikolico, da bi lahko odplačal kredite. Zdaj se mu je zdelo škoda, da je kar tako zavrgel njuno skupno prihodnost. Morala bi se spet kaj dobiti z Borutom, je pomislil. Se spraviti, spiti sadjevček ali dva in vsaj za en dan premagati fašizem, ki ju je ločil.
»Smrt fašizmu, svoboda narodu,« je zatulil Stane in že je klical svojega starega prijatelja.
