Milana Pavliho je žena začela omejevati: če že, naj izbira čim manjše keramične krožnike, ker zanje doma ni več prostora. Vsakič namreč, ko se vrne s potovanja, prinese še krožnik, ki ga potem spominja na državo, ki jo je obiskal. Z delovanjem v ljubiteljskih kulturnih društvih je videl praktično ves svet, razen Avstralije. Največkrat je potoval s folklorno skupino, nekaj tudi z orkestri. Pri osemdesetih je pogost zgodnjejutranji obiskovalec Šmarne gore, po opravkih po mestu jo mahne s kolesom. In svoj nedavni jubilej ni praznoval ob obloženi mizi njemu v čast, temveč je igral z Godbo ljubljanskih veteranov in Kvartetom klarinetov na Ljubljanskem gradu ob praznovanju zavetnika mesta sv. Jurija.
Je predsednik kulturnega društva Godba ljubljanskih veteranov, kjer igra prvi klarinet, in član Aktiva veteranskih godb Slovenije, v kateri je sedem zasedb. Skupaj so dobrih deset let, najstarejši med njimi šteje 86 let. »Če smo vsi zdravi, nas je 50, dobivamo se v Vevčah, sicer pa vsak igra še v svoji matični ljubljanski godbi. »Veterani so za povrh!« pravi Pavliha, od leta 1951 pa do še včeraj tudi član dveh folklornih skupin, Cofa in Emone. V zadnjem času so bili z veterani celo dvakrat v Schladmingu, na uglednem mednarodnem srečanju godb na pihala, in to nedvomno pomeni referenco, saj tja pridejo le najboljši pihalni orkestri Evrope, pa Japonci in Korejci.
Zgodb z ljubljanskimi veterani se je nabralo že kar nekaj; večkrat so nastopali v zamejstvu, denimo na komemoraciji v Bazovici, bili so v Goričanih, za 1. maj v Števerjanu. »Preseneča me, koliko je v zamejstvu še vedno občutka narodnostne pripadnosti, zanosa,« ugotavlja Pavliha. Večkrat igrajo v dobrodelne namene. Zadnjič so v domu za starejše na Taboru igrali najstarejšemu, skoraj 108 let staremu Slovencu, »in smo mu obljubili, da mu pridemo 'zašpilat' tudi avgusta za rojstni dan«. Igrajo tako partizanske koračnice kot cerkvene korale. »Če se spoštljivo vživiš v situacijo, glasba premošča vse miselne pregrade,« je prepričan.
Nedavno so jih povabili kot posebne goste na državno srečanje hrvaških orkestrov v Novi Vinodolski, potem pa so med plejado mladih pihalnih godb, kjer prevladuje ritmična »nizozemska« literatura, osvojili srca glasbenih kritikov – izbrali so očitno primernejši, bolj melodičen repertoar. »Godbe moramo imeti čim bolj raznolik repertoar, saj igramo ob različnih življenjskih dogodkih, tako žalne koračnice kot budnice, sicer pa se spogledujemo s simfonično literaturo. Takšna je težnja vsake pihalne godbe, ki se stvari loteva resneje,« poudarja.
In slovenske godbe – okoli 130 jih je, idrijska naj bi bila s svojimi 350 leti zgodovine celo najstarejša na svetu – na mednarodnih tekmovanjih pobirajo prva mesta. Pavliha: »Godbe so zelo močna plat ljubiteljske kulture v Sloveniji in so vseskozi napajale tudi poklicne glasbenike, orkestre. Najboljši pihalci so izšli iz godb, in še ostajajo člani – to je pripadnost! Najboljši primer je Trboveljska godba, naš pokojni dirigent Alojz Zupan jo je vodil skoraj trideset let. In ko v manjših mestih še ni bilo glasbenih šol, so šole nastajale znotraj godb; od nekdaj so se poučevali tudi inštrumenti, ki se jih niti v glasbenih šolah ne lotevajo, denimo različni basi.«
Vseživljenjsko učenje
Najbolj je Milan Pavliha ta hip ponosen na Kvartet klarinetov, kjer komorno muzicira ob akademsko izobraženih klarinetistih Slavku Goričarju, Marku Ledniku in Matevžu Mercini. »Prepričani smo, da nas prav glasba ohranja mladostne, ni časa za seniorsko zagrenjenost. Naša želja je, da bi pihali do zadnjega diha!« še pravi Pavliha. Zadnji dan Tedna ljubiteljske kulture 24. maja bodo skupaj z vokalno skupino Cantate Domino nastopili v Trstu, na koncu slovenske poti Jakobovcev. Kvartet klarinetov sicer vadi kar pri njem doma.
Pravi, da mu ni žal časa, ki ga je preživel z glasbo, poklicno je namreč deloval kot svetovalec in pedagog, največ z otroki in mladostniki z duševnimi in telesnimi ovirami. »Veliko sem razmišljal o ljubiteljski kulturi in sčasoma sem se otresel prepričanja, da je to hobi. Pri meni je glasba tako prepletena z življenjem, da lahko rečem samo, da je to način življenja. In če igraš ves čas, gre za vseživljenjsko učenje. Lahko si samo mislite, kako vse skupaj ugodno vpliva na možgane seniorjev,« pravi Pavliha, ki je tudi član programskega odbora in komisije za strokovni program pri festivalu za tretje življenjsko obdobje, kjer bo letos v fokusu ravno izobraževanje. In Godba ljubljanskih veteranov bo osrednja glasbena točka letošnje otvoritve v jeseni.
»Nekateri se izogibajo terminu ljubiteljska kultura, uporabljajo samo termin kultura, toda ni potrebe: 'ljubiteljstvo' že samo po sebi pove, da je zastonj, da je za srce. Danes je toliko ranjenih in ranljivih ljudi, ljubiteljska kultura pa je nekakšen socialni blažilec. Pridejo k nam na vaje in ne izgubljajo svoje samopodobe. Iz lastnih izkušenj lahko povem, koliko lepih reči se mi je nabralo od leta 1946, ko sem se kot fantič pridružil šišenski mladinski godbi; nimam pretrganine, kajti tudi v vojski sem se kot edini vojak pridružil mestnemu orkestru Kragujevac.«
Potreba po gibanju in petju
»Smisel vsakršnega ukvarjanja s plesom, z gibom je v tem, da se vzpostavi odnos do telesa, s tem pa se ozavesti tudi glava, sploh ob sedanjem sedenju pred računalniki. V sodobnem plesu se ves čas ukvarjamo tudi z neko sporočilnostjo oziroma predelavo idej, tudi travm, in mislim, da se med plesom lahko nezavedno sprosti marsikaj, kar človeka teži. Večkrat se zgodi, da se v dekletih, ki jih poučujem, med plesno improvizacijo nekaj sproži, kar jih spravi v jok in niti same ne vedo, zakaj. Izrazni ples je več kot samo gibanje,« meni plesalka, plesna pedagoginja in koreografinja Urša Rupnik. Veseli jo, da se v šolah in na univerzah v tujini in čedalje bolj tudi pri nas ples ne obravnava več zgolj ločeno, ampak se razmišlja, kako ustvarjalni gib vključiti v poučevanje drugih predmetov, recimo matematike. Otroci skozi fizično akcijo lažje podoživijo in si zapomnijo stvari. Nekako je treba otroke »zastrupiti« z gibanjem, da čutijo to potrebo vse življenje.
Je sicer asistentka priznanega ameriškega pedagoga in koreografa Joeja Alegada, redno sodeluje tudi uglednem plesnem festivalu ImPulsTanz na Dunaju, hkrati poučuje v različnih šolah in studiih v Sloveniji in tujini ter ustvarja avtorske projekte. Ta hip je doktorska študentka humanistike in družboslovja na FDV.
Njena mama Vilma Rupnik je poučevala izrazni ples na srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani in tudi sama je od četrtega leta naprej plesala izrazni ples. Pozneje so jo vključili v baletno šolo, hkrati pa je obiskovala tečaje in seminarje sodobnega plesa. Referenčni pedagogi predvsem na poletnih in zimskih poletnih šolah oziroma plesnih izzivih v organizaciji Javnega sklada za kulturne dejavnosti (JSKD)* so jo spodbudili tudi, da je šla po znanje v tujino. »V mojem društvu Studio za svobodni ples imam ta hip dijakinje in študentke, ki delajo na relativno visokem tehničnem nivoju. Zanje to ni samo rekreacija, ampak so pripravljene dati od sebe nekaj več. Udeležujejo se tekmovanj Opus1 v organizaciji JSKD, se dobro uvrščajo in pripravljene so priti na vaje v nedeljo, če je dvorana prosta. Vidi se njihova zagnanost, iskrica, veselje. S takimi je pedagogu užitek delati.«
Ali potemtakem profesionalci delajo z manj čustvi? Ob tem se nasmehne: »Včasih si vzameš izgovor, da tako in tako ves čas plešeš, raziskuješ, ustvarjaš, in verjetno so občutki drugačni, če počneš v življenju še nekaj drugega in imaš ples za zraven – potem se verjetno teh trenutkov zelo veseliš.«
Sicer pa je področje sodobnega plesa v okvirih ljubiteljske kulture zelo razgibano. Skoraj v vsakem kraju je plesna šola, plesno društvo ali pa je znotraj glasbene šole oddelek za sodobni ples. Letna plesna bera se potem pregleda na Živi, festivalu plesne ustvarjalnosti mladih, ki ga v zadnjih letih organizirajo v Španskih borcih v Ljubljani. »Plešejo vsi: otroci, srednješolci, študentje, ki se jih spodbuja tudi k ustvarjanju koreografij, pa seveda odrasli, seniorji. Recimo v seniorskih skupinah plešejo gospe, ki se rade rekreirajo na malce drugačen način, in ob tem uživajo,« pravi Urša Rupnik.
Kakšnih dvajset pevk pa se že trinajsto leto druži v ženskem zboru Grudnove Šmikle v Škofji Loki in od začetka jih vodi glasbena pedagoginja Marjeta Naglič, ki sicer poučuje v OŠ v Železnikih, kjer vodi še otroški in mladinski zbor. Tudi »Grudnove Šmikle« so najprej prepevale po šolskih zborih, želja in potreba po petju pa je ostala – tako pravzaprav nastane večina ženskih zborov. Med njimi so tudi doktorantke, zadnje čase prevladujejo biologinje, farmacevtke, zdravnice. Leta 2010 so se prvič odpravile na državno tekmovanje Naša pesem v Mariboru in takoj prejele zlato plaketo. Konkurenca je bila zelo kakovostna, saj so bili takrat kar trije zbori »zlati«.
Marjeta Naglič: »Na prvo žogo bi rekli, ah, te ženske se zagotovo prepirajo. Pa ni čisto tako. Zelo me je presenetilo, koliko povezanosti in humorja je v zasedbi, ko smo se pred časom odpravile na prvo gostovanje v Makedonijo. Rada rečem, da imam v zboru ženske z zdravo pametjo: imajo dober odnos do dela pa tudi do življenja samega. Biti siten, pikolovski in iskati samo napake ne gre. Tudi v glasbi nikoli ni vse perfektno, in to moje pevke vedo; kot zborovodkinja ne iščem popolnosti, temveč tisti hip najboljšo izvedbo. In potem se dodaja. Vsakič, ko vzameš novo skladbo, je to zgodba od začetka, ki zahteva spretnosti, sposobnosti. In potem dobivaš nazaj: iz glasbe, iz skupine. V tem dvosmernem ciklu, ki se dogaja, je v resnici čar našega početja. Čeprav temu namenjamo ogromno prostega časa, se počutimo poplačane z občutenji, doživetji, postajamo bogatejše, in upam, da tudi boljše po človeški plati. Treba je pozabiti na svoj ego.«
Imajo tudi poseben odnos do glasbe. Marjeta Naglič je kot zborovodkinja v sebi prepoznala zelo močan čut do nacionalne identitete, zato se skrbno lotevajo skladb slovenskih skladateljev in naročajo tudi nove. Nedavno so izvedle zanje napisano noviteto skladateljice Mojce Prus.
Podčrtano z mladostjo
»Ljubiteljska kultura danes soustvarja mednarodne trende, in ko omenjam mladost, ne mislim le na veliko število mladih, ki sodelujejo in ustvarjajo v društvih, temveč tudi na vse bolj domišljene in sodobne repertoarje, ki so pometli pod preprogo predsodek, da je ljubiteljska kultura stvar preteklosti. Slovenska ljubiteljska kultura se povezuje z multimedijsko tehnologijo in drugimi umetniškimi praksami, del pa vključuje in predstavlja tradicijo,« poudarja Igor Teršar, direktor JSKD, ki bdi nad vso to veliko produkcijo ljubiteljske kulture v Sloveniji.
»Mladi potrebujejo ustvarjalne priložnosti, ki so neobremenjene s konvencionalnostjo in so odprte. Ljubiteljska kultura je točno tak neomejen prostor, hkrati pa – tudi prek JSKD – ponuja strokovno podporo in znanje. Alternativne ustvarjalne oblike niso izvzete, ta ločnica je vsiljena in po mojem mnenju nepotrebna. Ljubiteljska kultura je vedno zajemala tudi aktualne in sveže ideje ter izrazno raznolikost. Navsezadnje celotna slovenska kultura izhaja prav iz ljubiteljstva, ustvarjalnosti in vztrajnosti društev in posameznikov,« pa dodaja Urška Bittner Pipan, programska vodja Tedna ljubiteljske kulture, ki je včeraj svečano štartal v Novi Gorici. Tokrat so ga podčrtali prav z ustvarjalnostjo mladih.
Sistem takega dela daje rezultate, denimo Vizije, festival mladinske ustvarjalnosti, ki se je ravno tako zagnal včeraj v Novi Gorici. Tam so se zbrali mladi gledališčniki, lutkarji, rokerji, likovniki, fotografi, plesalci. Ana Ruter, selektorica gledališkega dela festivala Vizije, pravi, da se je letos prijavilo 49 raznolikih gledaliških predstav iz Slovenije in zamejstva. Še bolj se je izkristaliziral trend, ki so ga zaznavali že prejšnja leta – mladim se zdi najpomembnejši segment vsebina nekega gledališkega besedila oziroma izražanje lastnega mnenja o svetu okoli nas. Napisali so tudi avtorska besedila, skozi katera so izrazili svoj pogled na odnose, krizo, socialne probleme in medgeneracijske šume v komunikacijah.
Enaindvajsetletni Nejc Laščak je bil na sinočnji otvoritvi eden glavnih igralcev v predstavi Vizija svetlobe. Pobrali so ga iz gledališke skupine MAK, ki deluje znotraj kulturnega društva Deskle. Končuje sicer srednjo lesarsko šolo in četrto leto obiskuje Studio Art, gledališko šolo, ki deluje v SSG Trst. Ker so pred kratkim izgubili svojega mentorja Sergeja Verča, se je njihova zaključna produkcija prestavila na 27. maj. Njihovi mentorji so sicer uveljavljeni dramski igralci in režiserji, načeloma pa po končanem izobraževanju v studiu mladi nimajo odprtih poti. Lahko si sicer pomagajo s poznanstvi z igralci, režiserji, morda kdaj kdo nastopi kot statist ali v stranski vlogi v gledališču, nedvomno pa je studio dobro izhodišče za nadaljnji študij dramske igre. V Novi Gorici imajo mladi, ki jih zanima gledališče in film, še eno možnost – dramsko gimnazijo.
»Ne vem, če si sam želim na AGRFT. Biti igralec si definitivno želim, toda gledališče ni tisti prostor, kjer zaživim. Vedno je bila želja po filmu močnejša,« pravi Nejc Laščak, ki ga zanima tudi režija. V gledališko mladinsko skupino MAK je vstopil pred petimi leti. Takrat je z mladimi igralci delal režiser Miha Nemec in potem še Blaž Valič, oba iz SNG Nova Gorica. »Najprej smo igrali malce klišejsko mladinsko komedijo Iz heca pridejo deca, nato pa še malce bolj brutalno Ne me gledat, obe predstavi pa sta bili avtorski in sta nastali znotraj skupine. Naše predstave v glavnem prihaja gledat mladina.« Pravi tudi, da je delo v ljubiteljskih gledališčih amatersko, si pa lahko vsak izoblikuje neko zanimanje, željo, ki ga bo gnala naprej v življenju.
Po njegovem se jih veliko z gledališčem ukvarja za sprostitev, so pa tudi taki, ki si želijo stopničko višje in se vsako leto vidi njihov napredek. »Največji čar umetnosti in gledališča je, da v vsakdanjem življenju opazuješ ljudi in njihova početja, popoldne na vaji pa se poglobiš v vlogo, v neko provokacijo, ki jo potem na predstavi lahko kot ogledalo pokažeš ljudem,« razmišlja mladi igralec.
Včasih so po Sloveniji živeli klubi, kjer se je dogajala mladinska kultura, zdaj je malce drugače. Vsak se znajde po svoje, pravi Nejc Laščak. Imajo tudi svoj bend, po novem v domačem Kanalu ob Soči še svoje kulturno društvo GFG za glasbo, film in gledališče, in nasploh se rad druži z različnimi kreativci iz vse Slovenije. »S komer koli delam, se širi okrog nas dobra energija,« se smeje.
Neraziskani fenomen
Ljubiteljska kultura je doma povsod po Sloveniji, ima pa različne pogoje za rast in razvoj. Veliko je odvisno od posluha lokalnih skupnosti, menijo na JSKD, kjer prek razpisov sicer sofinancirajo najbolj kakovostne projekte – letos so od države prejeli 3,894.026 evrov, občine pa so dodale še dva milijona evrov – in redno delovanje društev. Javna sredstva v te namene žal v zadnjih letih upadajo, ugotavljajo na JSKD, čeravno je vložek glede na obsežno produkcijo, visok obisk, kakovost in dostopnost minimalen. A dostikrat ni dovolj niti za osnovne produkcijske stroške.
»Vplive kulturnega delovanja skozi ljubiteljsko kulturo, skratka njene učinke na zdravje tako posameznikov kot na javno zdravje, socialne procese, družbeno povezovanje, izobraževanje, dostopnost kulturnih dobrin, vzgojo občinstev, občutimo vsepovsod. Žal pa na nacionalni ravni doslej še niso opravili nobene raziskave o fenomenu ljubiteljske kulture,« ugotavlja Urška Bittner Pipan.
To malce začudi, kajti z ljubiteljsko kulturo se v Sloveniji aktivno ukvarja 107.000 odraslih, letno pripravijo 25.000 dogodkov, obišče pa jih štiri milijone obiskovalcev. Poustvarja še okoli 40.000 otrok in mladih. Po mnenju gospe Bittner je za mnoge prav kultura »varnostna mreža« in vir psihosocialne moči. Starejši osmislijo svoje bivanje, mladim pa se odpira neobremenjen ustvarjalni prostor.
Vseeno se ljubiteljske kulture nekoliko drži prizvok »drugorazredne« kulture, in o teh stereotipih bodo spregovorili tudi na okrogli mizi 21. maja v Cankarjevem domu. Urška Bittner: »Slabšalni prizvok je po mojem plod nepoznavanja področja v širši javnosti, del krivde je na medijskih politikah, del na ljubiteljih samih, ki očitno ne promovirajo dovolj svoje ustvarjalnosti, za kar pa spet ni dovolj denarja. Slovenci smo na nekaterih kulturnih področjih med vodilnimi v Evropi, denimo na področju zborovstva, orkestrov, kar potrjujejo tudi tuje študije, denimo na francoskem kulturnem ministrstvu. Zdi se, da kakovost slovenske ljubiteljske ustvarjalnosti bolj cenijo drugod.«
Na področju ljubiteljske kulture nas nekateri trendi tudi presenečajo. Zdelo bi se na primer, da bo partizanskim zborom počasi odklenkalo, a doživljajo pravo renesanso, če samo pogledamo Tržaški partizanski pevski zbor Pinka Tomažiča! »Sodobno se navdihuje tudi v preteklosti, s tem se ohranjata identiteta naroda in kultura, pa naj gre za folklorno odrsko postavitev ali partizanske pesmi v družbeno angažiranem projektu, pri čemer se nam ni treba sramovati ne lastne kulture ne identitete,« je prepričana Urška Bittner. Prav ljubiteljska kultura je tisti prostor, kjer se posebnosti raznolikih kulturnih identitet ohranjajo in iščejo nove izrazne možnosti, svežina in aktualnost.
