Zahteva tokratne napovedane stavke so normativi in standardi, ki jih že vrsto let predlagajo zdravniške organizacije, vendar jih ministrstvo za zdravje ali vlada (ali kdor koli je že pristojen) doslej niso potrdili. Ob tem nobena stran ni pojasnila državljanom, kaj je z izrazoma »normativi« in »standardi« sploh mišljeno. Ker mora vsak dober dokument pojasniti svoje ključne izraze, da zagotovi njihovo enoznačno razumevanje, sem »Modro knjigo standardov in normativov« nekajkrat prelistal, vendar v njej nisem našel pričakovanih definicij. Še več, videti je, da pisci ne razlikujejo med obema besedama in ju povsem brez reda uporabljajo kot sopomenki: naslov knjižice najavlja normative in standarde, kazalo govori samo o standardih, poglavje, ki v naslovu napoveduje zdravniške standarde, pa v besedilu navaja samo normative.

Vendar ne gre za sopomenki; med pojmoma obstaja bistvena razlika, kar pomeni da »strokovne skupine«, ki so pripravile ali recenzirale modro knjigo, izkazujejo kolosalno neznanje.

Normativ je pričakovana ali odrejena količina storitev v časovni enoti. Lahko se nanaša na posameznika, skupino ali ustanovo: število srajc, ki jih v enem dnevu sešije šivilja, število avtomobilov, ki jih izdela tim v eni izmeni, število istovrstnih pregledov v delovnem dnevu zdravstvenega tima ali trajanje posameznega pregleda.

Standard je opis vsebine in pričakovane kakovosti posameznega izdelka. Določa optimalno ali vsaj sprejemljivo kakovost srajce, avtomobila ali pregleda v ambulanti. Kakovost zdravstvene storitve skušamo zagotoviti s protokoli in algoritmi, ustrezno kadrovsko sestavo, izobraževanjem in usposabljanjem, spremljanjem kazalcev kakovosti in analizo strokovnih napak.

Normativ in standard sta tesno povezana. Če je normativ visok, ni mogoče doseči najvišjih standardov kakovosti. V Nepalu sem pred leti naletel na zdravnika, ki je vaščane postavil v vrsto in vsakemu namenil kaki dve minuti; na ta način je v enem dnevu »pregledal« več sto bolnikov. Večje število pregledov brez predpisanega standarda še ni merilo delovne obremenitve. Naši zdravniki ne morejo trditi, da so bolj obremenjeni kot švedski, ker dnevno pregledajo petdeset bolnikov, švedski pa petnajst. Je že res, da se mnogi med njimi trudijo, da bi kljub veliki količinski obremenitvi dosegli tudi visoke standarde kakovosti, in taki se res izčrpavajo, ampak tega brez preverljivih standardov ni mogoče trditi za vse.

Modra knjižica govori samo o časovnih normativih, in še to zgolj za zdravnike in zobozdravnike in le za nekatere storitve. Brez izjeme jih podaljšuje. Ob predpostavki, da bo država popustila pod stavkovnim izsiljevanjem, si lahko zamislimo dva glavna scenarija.

Po prvem bo država zagotovila tudi dodaten denar, po nekaterih izračunih kakih dvesto milijonov. Z njim bo mogoče zaposliti dodatne zdravnike (treba jih bo uvoziti, saj jih na domačem trgu ni), ali pa obstoječim zdravnikom plačevati nadure. Sveži denar se bo porabil zgolj za dohodke zdravnikov, novih storitev ne bo, čakalne dobe bodo ostale v najboljšem primeru nespremenjene, brez standardov ne bo boljše kakovosti. Ali razpotegnitev obravnave petdesetih bolnikov na dvanajst ur dela res zagotavlja boljšo kakovost kot isto število v osmih urah? V katerem primeru bo zdravnik manj utrujen?

Po drugem, verjetnejšem scenariju država ne bo zagotovila potrebne količine dodatnega denarja. Posledica bo veliko zmanjšanje števila zdravstvenih storitev, njihova kakovost se ne bo izboljšala, dostopnost v javnem zdravstvenem sistemu se bo dramatično zmanjšala, mnogi državljani bodo izgubili izbranega zdravnika. To bo podlaga za razmah korupcije in razcvet zasebnega sektorja za tiste redke državljane, ki bodo lahko plačali storitve iz lastnega žepa. Javni zdravstveni sistem se bo zrušil, kar bo pomenilo zlom ideje o pravični dostopnosti do vseh potrebnih zdravstvenih storitev za vse državljane ne glede na njihovo plačilno sposobnost.

Predlog zdravniških organizacij ni dobronameren in je v skladu s stalno preokupacijo zdravniškega sindikata: borbo za boljše dohodke vseh zdravnikov ali pa vsaj za manj dela ob nespremenjenih dohodkih. Zaenkrat mu ne želim pripisati mračne zamisli o zrušitvi javnega zdravstvenega sistema, čeprav nerealna zahteva po boljših časovnih normativih v času, ko na obzorju ni znatne količine svežega denarja, nakazuje prav to. Sreča v nesreči je, da bi se modra knjižica ob ustrezni predelavi, ki bi zahtevala znatno več časa kot mesec ali dva in bi vključila tudi standarde kakovosti, lahko izkazala za koristno, če bi jo uporabili za primerjavo storilnosti zdravstvenih ustanov in posameznih zdravstvenih delavcev. Na taki objektivni podlagi bi lahko bolje nagrajevali tiste posameznike, ki izstopajo po količini in kakovosti svojega dela. Za tak pristop, ki bi zanesljivo skrajšal čakalne vrste, ni potrebno dvesto milijonov; zadoščal bi že tisti denar, ki bi ga javno zdravstvo pridobilo z opustitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.