Da niste slišali, da imamo tudi take prvake? Ker so še kratkohlačniki, si logično ne zaslužijo udarnega časa naših nadmedijev, ki imajo poslanstvo tudi pri tem, da skrbijo za nacionalno kulturo, šport, tako da kaj o njiju povedo. Pa saj »kratkohlačnike« omenjajo. Ko je govor o športu čez lužo tam nekje, spoznavamo »kratkohlačnike« in »kralje« ter smo dnevno posiljeni s tem, kdo bo igral v ameriški končnici tega ali onega športa. In pri tem veliko slišimo tudi o tistih fantih, ki potem pridejo domov povedat, da bodo zaslužili sto milijonov – ne vedo pa, ali bodo igrali v dresu s slovenskim grbom!?

Razumem, da tudi kratkohlačniki mnoge zanimajo, a znančev sin in tudi znanec kot ponosni oče bi plačala še en račun za elektriko, če bi v državnem mediju kdaj slišala, da imamo tudi državne prvake pri mladih, najmlajših. In bi ob osmih zvečer na ekranu videla slovensko mladino, slovenske mlade športnike, slovenske prvake in naše kratkohlačnike namesto zgolj ameriških. In bi namesto o milijonih in aferah izvedeli še kaj o tem, kako se brez denarja, a z neizmerno voljo kalijo naši prvaki.

Pa je pač tako, da se ni tako udarno slikati z malimi prvaki kot z bratoma, ki vsak dan pripravita eno novinarsko konferenco o milijonih tam na drugi strani sveta. In je do mojega znanca in njegove ekipe in mladega trenerja in njihovih sijočih obrazov potovanje manj primerno kot pa na velike tekme velikih moštev in prvakov.

Znanec mi je povedal, kako je sin postal prvak. Najprej ga je od računalnika poslal v šolski krožek. Tam je srečal vrstnike, postali so prijatelji. Mladi trener je z njimi veliko delal, pristali so v domačem klubu. Danes imajo pokal in kolajne, računalnik pa se vsaj nekaj ur na dan lepo hladi. Meni se zdi zgodba vsaj toliko udarna kot tista pogosta v radijskih in drugih poročilih: kaj se je ponoči dogajalo v ameriških ligah. Hec je namreč v tem, da vse o teh dogodkih tudi na spletu hitro najdeš, če te zanima. Sosedovega fantiča pa sem z nasmejanimi vrstniki in pokalom komaj našel na spletni strani domačega majhnega kluba.

Pravijo, da imajo nacionalni mediji nove metle. Zato srčno upam, da nekega večera med udarnimi športnimi novicami ugledam znančevega fantiča in njegove vrstnike. Takrat bom vedel, da plačujem elektriko in zraven še medije zato, da kaj izvem o – kratkohlačnikih. Naših, slovenskih, uspešnih. Ki tekmujejo – pomislite – in zmagujejo nam pred nosom, nas pa so navadili, da nas zanimajo le tisti, ki o dresu z državnim grbom razmišljajo in ga ne oblečejo kar tako, samo po sebi umevno.

Znanec mi je o nadobudnem košarkarju povedal, da ima en sam cilj. Milijone? Ne. Rad bi igral za svojo domovino, za našo reprezentanco. Kratkohlačnik pač.