Dodana vrednost je kvečjemu predvideni potek, ki pa prav tako še ni povsem dorečen, saj bo treba za nekatere ukrepe opraviti še analize, na primer o predvidenem zmanjšanju stroškov dela ali zmanjšanju davčnega dolga, pri nadzoru nad izogibanjem plačevanja davkov v davčnih oazah bo treba počakati na ugotovitve medresorske delovne skupine, pri tretjih, na primer pri nepremičninskem davku, pa pripraviti akcijski načrt, sprejeti novelo zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin in nov zakon o evidentiranju nepremičnin. Večina ukrepov, čeprav bi morali biti sprejeti že davno prej, se tako nanaša šele na leto 2017.

Ker konkretnih ukrepov še ni, lahko komentiramo le splošna izhodišča. Prva, za državljane in gospodarstvo najpomembnejša zaveza je, da v letošnjem in prihodnjem letu novih davkov ne bo in da se sedanje stopnje davkov, pristojbin, prispevkov in drugih javnofinančnih dajatev ne bodo povečevale. Uvedbe davčnih blagajn in nepremičninskega davka vlada v tem sklopu očitno ne vidi – prve naj bi sodile k ukrepom za zmanjšanje sive ekonomije, pri davku na nepremičnine pa naj ne bi šlo za nov davek, saj naj bi ta zgolj zamenjal sedanje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča.

Davčni načrt predvideva tudi nadaljnje ukrepe za odpravo administrativnih ovir s poenostavitvijo zakonodaje in povečanje učinkovitosti pobiranja davkov, tudi z zmanjšanjem davčnega dolga in okrepitvijo nadzora nad izhlapevanjem davčnih prihodkov v davčnih oazah. Vse to je lepo in prav, a za te probleme vemo že zelo zelo dolgo časa. Da se jih znova ali šele zdaj uvrsti v akcijski načrt, je zato precej podobno nedavni premierjevi ugotovitvi, da je v Sloveniji veliko prekarnih delavcev – brez skrbi, tudi zanje naj bi (že!) do konca leta izdelali akcijski načrt.

Na reformo še najbolj spominja napoved drugačne porazdelitve davčnega bremena med potrošnjo, dohodki in kapitalom oziroma premoženjem. Ta je pri nas v primerjavi z drugimi evropskimi državami precej nenavadna; potrošnja (prek DDV in trošarin) ter delo sta nadpovprečno obdavčena, izrazito podpovprečno pa je obdavčen kapital – kar dvakrat manj od evropskega povprečja.

Čeprav bi torej pričakovali, da na eni strani zmanjšamo obdavčitev dela in potrošnje ter dodatno obdavčimo kapital, se je vlada odločila drugače. Zmanjšati namerava le obdavčitev dela, potrošnja bo še naprej preobremenjena, davkov na kapital pa se v skladu z neoliberalno logiko ne misli niti dotakniti. Pa čeprav je slovenski proračun, zlasti zaradi nižjih prihodkov iz davka na dohodek pravnih oseb, od leta 2008 izgubil več kot milijardo evrov davčnih sredstev, dosedanji odpustki gospodarstvu pa se niso prelili v nova delovna mesta, investicije in razvoj.

Razbremenitev stroškov dela je sicer potrebna, a bo zahtevala tudi precej previdnosti. K visokim stroškom dela namreč v največji meri prispevajo prispevki za socialno varnost (ti so s 40,5 odstotka celotnih davčnih prihodkov četrti najvišji v EU), njihovo znižanje pa bi brez ustreznega novega vira lahko vodilo do nadaljnjega zmanjševanja socialnih pravic.