Mesec maj so pred sedemdesetimi leti zaznamovala močna čustva. Med njimi nepopisno veselje, ko so otroci na ulicah zagledali svoje starše v partizanskih uniformah. In nepopisna žalost, ko so otroci izvedeli, da njihovih staršev ne bo nikoli več nazaj.
Ne glede na srečen ali žalosten razplet je bila medvojna izkušnja za večino otrok skupna. Oboji so med drugo svetovno vojno več mesecev ali let preživeli brez enega ali obeh staršev. Večina ljudi, vključenih v odporniško gibanje, je bila namreč ravno v obdobju, ko so si ustvarjali družine, in jih je prej ali slej zadelo vprašanje: kam pa z otroki? Precej hitro se je zato znotraj Osvobodilne fronte (OF) razvil dobro organiziran konspirativen sistem pomoči otrokom aktivistov, partizanov, talcev in internirancev. Do osvoboditve je ta sektor uspel ostati nedotaknjen, otrok pa se je prijelo ime ilegalčki.
Najprej oče, potem še mama
»Zame je nepozaben trenutek, ko se je oče pripeljal s tramvajem. Do takrat sem ga poznala samo s fotografij,« se Vera Opara, takrat Dostal, spominja vrnitve očeta z zdravljenja v Italiji konec maja 1945. Tja so ga poslali, ko je bil ranjen v partizanih, ki se jim je priključil kot javni tožilec. Svoja otroka je ob snidenju razveselil s čokolado, ki sta jo z bratom takrat okusila prvič, a bolj kot sladkarija je Oparovo razveselil on, saj med vojno niso preživeli veliko časa skupaj. Pred odhodom v partizane je bil od leta 1942 v koncentracijskem taborišču Gonars. »Čez 29 dni bo tretji rojstni dan najine male Vere,« je od tam pisal njuni materi, ki pa je morala nato leta 1944 tudi sama v zapor zaradi sodelovanja z OF.
»Imela sva veliko srečo, da so z nami živeli stari starši in so prevzeli skrb za naju,« pripoveduje Oparova, ki je rojena leta 1940 in nima veliko spominov iz vojnega časa. Precej živo pa se spomni, kako ju je stari oče peljal na obisk k mami v zapor in ji je pretihotapila zabeljen fižol. Pa tudi dne, ko so se šli poslovit na rakovniški železniški kolodvor, saj so dobili informacijo, da jo bodo odpeljali na prisilno delo. »Te hudiče bomo vse postrelili!« ji še danes v ušesih odzvanja vpitje stražarja, ki se je na srečo zmotil. Še preden je transport s kaznjenci prispel v Struge, je bil razglašen konec vojne, stražarji so zbežali, zaporniki pa so se peš vrnili v Ljubljano.
Ohranjena pričevanja iz 80. let
Dostalova sta imela tako po svoje kar srečo, ki je še večja, če njuno vojno izkušnjo primerjamo z usodami nekaterih drugih ljubljanskih ilegalčkov, ki bi jim lahko rekli tudi skriti otroci. V nasprotju z večino ti niso ostali pri sorodnikih niti niso ostali oni sami. »Celo ponoči so mi vbijali v glavo novo ime, me zbujali in spraševali, kako se pišem. Počasi sem morala doumeti, da sem Marija Uršič iz Štajerske,« je v spominih zapisala ena izmed njih. »Živela sem pod tujim imenom s pretvezo, da sem otrok, ki se ne more vrniti na Gorenjsko,« je delila podobno izkušnjo tudi ilegalčica, ki je pod tem imenom brez težav obiskovala osnovno šolo.
Zakaj takšni skrajni ukrepi? »Otroke, predvsem tistih aktivistov, ki so opravljali odgovorno delo, so morali skriti tudi zato, ker je okupator ob pomoči kolaborantov poskušal prek otrok izsiljevati njihove starše in tako vdreti v odporniško gibanje,« pojasni Tanja Velagić, ki je z Mileno Štrajnar souredila monografijo v dveh zvezkih Ilegalčki (2004), iz katerih sta zgornja citata. Izšla je po približno desetih letih dela in še danes pomeni spomenik tem otrokom, ljudem, ki so v odsotnosti staršev skrbeli zanje, in organizatorkam pomoči, ki so bile tudi same ilegalke.
Samo en skupni imenovalec
Ta vidik vojne bi šel bolj kot ne v pozabo, če ne bi Ada Krivic, ki so jo med vojno prvo zadolžili za družine ilegalcev, v osemdesetih letih začela zbirati pričevanj skrbnikov, pisem staršev, fotografij otrok. »Matevž Krivic, ki je bil po maminem odhodu v partizane tudi sam ilegalček, je uredništvu Borca predal njeno skrinjo, polno fragmentov,« razloži Velagićeva, ko poudarja izjemno delo Ade Krivic in sodelavk, da so zbrale toliko podatkov, saj je bilo med vojno zaradi nevarnosti razkritja mreže preveč tvegano voditi evidenco.
Prva seznama ilegalčkov je po vojni zapisala Ana Ziherl, glavna organizatorica pomoči OF po agitaciji Krivičeve maja 1942. Do osvoboditve je število pomoči potrebnih otrok naraščalo iz dneva v dan, sama jih je na koncu uspela identificirati 184. Od tega jih je 108 vojno preživelo pri skrbnikih in 76 pri materah, ki so bile izvzete iz sistema, niso dobivale nakaznic za hrano in jim je moral pomagati OF. Med ilegalčke pa spadajo tudi otroci, ki so bili zaprti skupaj z materami, in otroci, rojeni zapornicam. »Edini skupni imenovalec teh otrok je pravzaprav to, da so bili njihovi starši na različne načine odsotni zato, ker so bili del odpora, sicer pa so bile njihove usode zelo različne,« pravi dr. Blaž Vurnik iz Mestnega muzeja, kjer so se pridružili mednarodnemu projektu Skriti otroci 2. svetovne vojne in posneli dokumentarni film o tej temi, ki bo premierno predvajan junija.
Pristna solidarnost
Ada Krivic je v osemdesetih letih podala okvirno oceno, da je bilo ilegalčkov v ožičeni Ljubljani in zunaj bloka skupno okoli tristo. »Arhivskih virov na to temo ni in mnogi so se zagotovo izognili zgodovinskemu spominu,« dopušča tudi dr. Vurnik, ki je po dostopnih virih preverjal, vendar ni našel, da bi imeli še kje v tujini takšen sistem pomoči za otroke ljudi, ki so bili del odpora. Pri nas pa je bil ta celo tako dobro organiziran, da okupacijske oblasti niti proti koncu vojne, ko je organizacijska struktura OF v Ljubljani že opešala, niso mogle prodreti vanj. »Kljub temu pa je zagotovo v tej zgodbi najbolj evidenten solidarnostni vidik. To, da so starši z lastnimi otroki v času pomanjkanja tvegali in vzeli k sebi tuje otroke,« se strinjata dr. Vurnik in Velagićeva, o tem pa pričajo tudi zapisi ilegalčkov.
»Mama je po dogovoru dala oglas v časopis, da kot nezakonska mati želi oddati otroka v rejo, ker ga ne more vzdrževati. Rusovi so se po dogovoru javili na oglas in mama me je prinesla k njim,« je v spominih zapisala Alenka Kraigher Gregorc, še bolj pogosto pa je bilo, da skrbniki niso imeli podatkov o otrocih. »Bil je lep fantek, star kaka dva meseca. Nisem vedela, od kod je in čigav je,« je ostalo v spominu skrbnici Boruta Kardelja, ki so ga skrivali kot Boruta Medveda in Petra Ropiča. Seveda pa je to izvedela po vojni, ko so mnogi ostali v stiku s svojimi skrbniki.
Kraigher-Gregorčevi so ti denimo vedno pomenili več kot le to. Enako pa je bilo tudi na drugi strani pri skrbnikih. »Ko me je prvič poklicala 'mama', sem bila vesela in žalostna hkrati,« je priznala ena izmed tistih, ki so bili pripravljeni otrokom dajati ljubezen tudi, če se njihovi starši ne bi nikoli vrnili.