Ti dve trojki res hudo bodeta v oči. Nič čudnega, da je številka z razlogom pravljična. Tako najbrž ni nenavadno, da si je tudi največja pravljica za svojega glavnega junaka in vrhunec izbrala prav starost 33 let. In tudi za nas je bojda čisto zares minilo 33 let, odkar smo začeli z zasedbo Gast'r'bajtr's. Sicer pa, praznovanja z ničlo ali petico na koncu so preveč običajna, skorajda že dolgočasna; tretjina stoletja se zato sliši kot prava stvar, če nas seveda prej ne bodo križali. Mislim pa – no, ali pa vsaj tako upam –, da smo se ves čas bolj borili proti vsem vrstam elitizma, kot pa prizadevali, da bi si priborili božanski status. Kar se tiče tiskovnih obvestil, se v njih s trojkami spopadamo tudi ob dejstvu, da so v bendu trije stari in trije novi člani, Zlagano sonce pa je obenem tretji album po ponovnem zagonu Demolition Group. Torej je trojk tudi brez božjih sinov zadosti.
Verjetno vas prej kot križanje čaka ponovna ignoranca, kakor se je zgodilo »nesramnemu« albumu Planet starcev leta 2011. Kje vidite razlog, da ta ni doživel odmevnejše usode? Mislite, da ljudje niso prepoznali vsebine in pomena vaših sporočil ali so se preprosto ustrašili soočenja z njimi?Strah je verjetno bistvena komponenta. V času izida Planeta starcev bi morda še lahko soglašal s tezo, da ljudje niso prepoznali sporočil o bistvenih značilnostih vsemogočne ideologije prostega trga neoliberalnega kapitalizma. Kajti njegova neusmiljena plenilska naravnanost, načrtna usmerjenost v razdiranje in rušenje skupnosti ter izključno prizadevanje za prelivanje bogastva iz javnega v privatno, od revnejših k bogatim, iz perifernih držav k državam centra, je bila takrat še skrita pod propagando in laži kvaziznanstvenih ekonomskih teorij, pa v demoniziranje socializma in poveličevanje strankarske parlamentarne demokracije. In recimo, da se teh vsebin takrat še ni dovolj odkrito prepoznalo. Danes so stvari odprte in jasne. Napuh in samozavest kapitala sta tolikšna, da nam – ob servilnosti politike – niti ne skriva več, da nam neprenehoma krade. Ali nas je res tako strah sprememb, da se delamo, da tega ne razumemo? Verjetno slutimo, če že morda ne vemo ali pač nočemo vedeti, da bo velekapital raje sprožil vojne, kot da bi se odrekel odstotkom svojih provizij. V neoliberalnem novoreku je vojna izredno učinkovito podjetje.
Ali je novi album Zlagano sonce torej mogoče razumeti kot »naravno« nadaljevanje Planeta starcev, ki se začne v prelomnem trenutku – opolnoči na novega leta dan, ko ste dali vedeti, da je okoli nas vse preveč temnih angelov usode?Pri Planetu starcev smo bili na koncu celo sami presenečeni, kako konceptualno je album na koncu izpadel. Predhodno namreč nismo imeli razdelanega nobenega scenarija. V tako kratkem času je težko spremeniti razmišljanje, zato obstaja neka osrednja nit, ki oba albuma povezuje, vsaj v osnovnih mislih. Ko kasneje svoj delež podob pristavi še vizualizator, s katerim smo usklajeni v razmišljanju, pridejo ven odkriti in berljivi pojmi, izraženi z močnimi in jasnimi simboli. V današnjem svetu veljajo modni diktati, ki narekujejo pravila uniformiranosti oblačenja, zdravja in telesne pripravljenosti. Enako velja tudi za način obnašanja, kjer po tem vsiljenem pravilniku vedno dajemo videz spočitosti, zagnanosti in navdušenja. Po tej logiki maske nosimo ves čas, pa naj si jih nadenemo ali ne. Vprašanje je, kdaj se bolj skrivamo in kažemo v naučeni luči: ko imamo maske na sebi ali ko jih nimamo?
Poudarili ste, da ste tokrat pod drobnogled vzeli potenciranje individualizma. Vendar ali ni prav individualizem osnovno gibalo rock'n'rolla, kolektivizem pa nekaj, za kar se je izkazalo, da ne deluje?Seveda tu ni govora o ustvarjalnem individualizmu, čeprav Demolition Group vsaj tisto osnovno bistvo pesmi na skupnih seansah ustvarimo po izročilu zadružništva. Vsi imamo enako pravico odločanja o glasbi in tudi vse avtorske in izvajalske pravice so enako porazdeljene med vse člane, ki so v trenutku nastanka avtorskih del v skupini. Proti ustvarjalnemu individualizmu nimamo nič. Pod drobnogled pa smo vzeli ščuvanje ljudi in potenciranje individualizma, katerega namen je razdiranje skupnosti. Govora je o individualizmu, ki uničuje občutek solidarnosti, občutljivosti in odgovornosti za reševanje težav soljudi. O individualizmu, ki ustvarja občutek, da je empatija nekaj slabega, in ki navsezadnje ustvarja in poudarja v ljudeh občutek krivde, ker se blaginja zmanjšuje, čeprav se na novo ustvarjena vrednost povečuje. Višek te izprijene propagande je pri nas bila izjava vrhovnega moralnega teologa RKC, da so za lakoto otrok krivi starši.
