Nakupujmo skupaj in Zeleni zabojček: Ugodno za pridelovalce, okusno in domače za potrošnike

Enkrat se splača, drugič ne

Kot je izpostavil Bric, je koncept Nakupujmo skupaj zasnovan tako, da ima vsak priložnost spoznati ljudi, ki pridelujejo njegovo hrano, in se prepričati, da ni prepotovala na tisoče kilometrov. Praviloma jim kmetje pridelke in izdelke sami ponudijo v odkup in teh ponudb po Bričevih besedah zdaj res ne manjka. Sploh zainteresirani postanejo kmetje takrat, ko na lastne oči vidijo, kako zadeva teče na trgu.

»Uh, če bi bilo več takšnih ljudi, kot je Uroš, bi bilo lepše nam kmetom,« je pravi Branko Markovčič iz goriške Kmetije Šorli, kjer se sicer prvenstveno ukvarjajo s prodajo na debelo, ta način prodaje pa jim prav pride predvsem zunaj sezone. »Enkrat se nam splača, drugič ne, načeloma je povprečje kar v redu,« je ocenil Markovčič, pri katerem so bili ob našem obisku najbolj zaželeni šparglji, suhe hruške in suhi kakiji. In zakaj je po njegovem mnenju ljudem všeč tovrsten način nakupovanja? V prvi vrsti, ker jim kronično primanjkuje časa, je dejal Markovčič in se čez čas dotaknil še tega, da Slovenci zelo neradi barantamo. Čeprav naj bi bilo prav to koncept klasične tržnice. Pri nas želijo kupci natančno vedeti, koliko bodo plačali, in pri naročanju na spletu to izvedo že v zavetju doma. Brez zadrege, če je kakšna cena po njihovem mnenju previsoka.

Lokalno, kolikor gre

Za spletno prodajo se odloča tudi vse več kmetij, hkrati pa je na spletu poleg Nakupujmo skupaj še veliko posrednikov med kmeti in kupci. Nekaj jih je že ugasnilo, še vedno pa dela s polno paro Zeleni zabojček, ki je pionir na tem področju pri nas.

»Leta 2008 smo se z družino preselili z dežele v Ljubljano in šokiralo nas je, da kljub množici trgovin ni na voljo dobre, okusne, domače hrane,« je začel njihovo zgodbo Gregor Hribar, ki je tovrstne zabojčke spoznal v tujini. Prijateljica Alexandra, ki se je že na začetku pridružila zakoncema Hribar, pa je v rodni Nemčiji celo sama naročala dostavo zabojčkov na dom. »To bi morali imeti tudi v Sloveniji,« so se zavedli in začeli. Sprva so si zabojčke zamislili kot popoldanski hobi, sčasoma pa so skupaj z nekaj kmeti oblikovali še Eko zadrugo, ki se ukvarja z dobavo ekološke hrane vrtcem in šolam, in se posvetili samo temu.

»Logistika je zaradi tega, ker gre za svežo zelenjavo, zahtevnejša, kot smo si predstavljali,« je poudaril Hribar, ki sodeluje izključno s kmeti s certifikatom za ekološko pridelavo. Zaradi otrok so namreč v času, ko je rasla ideja o Zelenem zabojčku, začeli jesti vedno bolj ekološko, hkrati pa so tudi v tujini videli, da so zabojčki večinoma ekološki. Tako so si tudi sami zamislili, da bodo njihovi zabojčki, ki jih dostavljajo neposredno do vrat doma ali pisarne, ekološki in čim bolj lokalni. A včasih določenih pridelkov pri slovenskih kmetih ni (dovolj), zato nekaj malega uvozijo iz sosednjih držav. »Imajo pa zabojčkarji možnost naročanja izključno slovenskih zabojčkov, in ko zmanjka slovenskega korenja, jedo recimo kolerabo.« No, en sadež pa res pride od malo dlje, ampak ne gre drugače. »Dve leti smo od strank poslušali, da morajo še vedno v trgovino – po banane. Sploh veliko mamic si jih je želelo in tako smo dodali še eko banane.«

Najpomembnejše je zaupanje

Večina zabojčkarjev sama izbere vsebino zabojčka, ena četrtina, predvsem abonentov, pa se pusti presenetiti. »Nekateri si naredijo jedilnik za naprej in naročijo, drugi pa počakajo, da vidijo, kaj bo notri, in potem kuhajo glede ne to,« je spoznal Hribar, ki nenehno išče ravnotežje, da kmet pošteno zasluži, kupec pa plača ceno, sorazmerno s stroški pridelave. Seveda pa so ti pri ekološki pridelavi nekoliko višji.

Na dostavni dan smo v Obrijah, kjer Zeleni zabojček gostuje na ekološki kmetiji Studen, ujeli Miroslava Roglja iz ekološke kmetije Kovač, ki je iz Kranja pripeljal šparglje in vreče krompirja: »Tole bi lahko takoj brez stroškov vožnje prodal doma, ampak rad sodelujem z njimi, ker smo si enaki v tem, da želimo, da ljudje dobivajo dobro hrano.« Zaupanje je po Rogljevih besedah ključen element v tem sodelovanju, tako med posrednikom in kupcem kot med posrednikom in kmetom. »Ne bi vozil svojih pridelkov sem, če jim ne bi popolnoma zaupal. Drugim špargljev sploh ne dam.«

»Če ljudem poveš, da jim zaupaš, tega ne bodo zlorabili,« verjame tudi Hribar, ki se mu zdi zelo pomembna komunikacija z zabojčkarji. Razveseljuje jih z zanimivi elektronskimi pismi in listki, ki jih priloži zabojčkom. Nanje zapiše vse, kar se je dogajalo, da je hrana prišla do njih – od tega, da je kmet narobe ocenil količine solate, do tega, da mu je medved pojedel korenje. Tako gradi zaupanje, ki doslej še ni bilo zlorabljeno. Kljub temu da naročeno zabojčkarji plačajo po povzetju, da jim zabojčke puščajo pred vrati in da imajo šifre za vstop v njihovo shrambo.