Tako vlado kot tudi parlament vodita pravna strokovnjaka, ki jima je mednarodno pravo vse prej kot tuje. Pričakovanje pobudnikov, da bi pri njiju morala prevladati zavest pravnika nad preračunljivostjo politike, je torej na mestu, a prvi odziv predsednika vlade kaže, da ni razumel, kaj bi bilo v tem trenutku vsaj spodobno storiti. Še zlasti ker je ugoden tudi politični trenutek pri sosedih, ta mednarodna pogodba pa za Slovenijo ni pomembna le zaradi uveljavljanja pravic slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem, gre med drugim tudi za vprašanje meje in odškodnin odvzetega premoženja avstrijskih državljanov na ozemlju Jugoslavije po drugi svetovni vojni. Za našo državo nadvse pomembne teme.

Slovenija in Avstrija imata še danes o slovenskem nasledstvu Jugoslavije v tej pogodbi različni stališči. Avstrijci menijo, da je to pogodba zaprtega tipa, ki ne dovoljuje, da bi v čevlje prvotnih podpisnic stopile naslednice razpadlih držav brez soglasja njenih podpisnic. V eni izjemi je bila Avstrija doslej velikodušno nedosledna, Rusko federacijo kot naslednico Sovjetske zveze, ki je depozitarka te pogodbe, je sprejela brez pripomb. Prav tako je izkušnja Češke leta 2005 pokazala, da Ruska federacija, kljub protestni noti z Dunaja, ni spraševala podpisnic po soglasju, ko jim je Češka sporočila, da se smatra za naslednico Češkoslovaške v tej pogodbi. O nasledstvu jih je le obvestila.

V preteklosti je slovenska politika večinoma sledila načelu, da je bolje, da ne dražiš sosede in raje računaš na njeno milostljivost. Avstrija je kljub temu ovirala naša pogajanja pri vstopanju v Evropsko unijo, dobrohotnost vlade na Dunaju do slovenske manjšine pa je bila manjša od tiste, ki ji jo je predpisalo ustavno sodišče. Na koncu je na avstrijsko Koroško postavila manj dvojezičnih napisov, kot bi jih po razsodbah ustavnega sodišča morala. Manjšinci so dobili to, na kar je Slovenija računala, miloščino namesto pravice.

Ko molčimo o stvareh, ki zadevajo naše temeljne državne koristi, posredno sporočamo zainteresiranim državam in evropski javnosti, do kod jih nameravamo braniti. Napačno je prepričanje, da bi s tem, ko bi odločno branili svoja stališča, položaj poslabšali. V resnici ga slabšamo tako, da smo tiho. S tem povemo, da jih ne nameravamo braniti oziroma da nimamo prepričljivih nasprotnih argumentov, je leta 2005 dejala tedanja evropska poslanka Mojca Drčar Murko, ki je prav tako podpisnica pobude.

Marca istega leta je predsednik avstrijskega parlamenta Andreas Khol dejal, da Slovenija ni naslednica Jugoslavije v tej pogodbi in se nanjo ne more sklicevati v zahtevah po uresničevanju pravic slovenske manjšine. Najmanj nespodobno je bilo, da se takratna vlada na takšne izjave ni odzvala z notifikacijo nasledstva, je včeraj dejal dr. Ivan Kristan, eden od vodij pobude. Najkasneje takrat bi bilo namreč »spodobno«, če bi Slovenija kot enakopravna članica Evropske unije svoje nasledstvo v tej pogodbi uredila. Zdajšnja vlada lahko zdaj le nadoknadi to, kar bi prejšnje že zdavnaj morale storiti.