Ali so takšne razlike odvisne od velikosti in gospodarske moči občin ali so posledica začrtane strategije sposobne mestne oblasti? Eden izmed merljivih dejavnikov, ki bi utegnil ponuditi odgovor, je število strokovnjakov (arhitektov, krajinskih arhitektov...), ki v občinskih uradih bdijo nad prostorskim razvojem.
Dnevnikovo poizvedovanje je razkrilo osupljive razlike. Najbolj negativno poleg Kranja izstopa Maribor, kjer združenja arhitektov že terjajo urgentno ukrepanje. »Ob teh številkah sem začutil olajšanje,« pravi Gregor Reichenberg, predsednik Društva arhitektov Maribor. »Jasno je postalo, zakaj v našem mestu ne steče prostorski razvoj, zakaj smo neuspešni na razpisih, zakaj ni razdelane prostorske vizije in strategije, zakaj je takšen krč pri pripravi prostorske dokumentacije in zakaj ni posluha za to temo.«
Močan strokovni kader udejanja Koželjevo vizijo
V Ljubljani so razmere drugačne. Mestni urbanist Ljubljane Janez Koželj je že ob prvem mandatu župana Zorana Jankovića začrtal dolgoročno vizijo prostorskega razvoja. V zadnjih osmih letih so uresničili precej strateških projektov. Štajerska vpadnica je omogočila prerazporeditev prometa in posledično razbremenitev Dunajske ceste. S Fabianijevim mostom je bil sklenjen notranji cestni obroč, ki je središče razbremenil tranzitnega prometa. Projekta sta omogočila delno zaporo dela Slovenske ceste, ki je po novem prostor za pešce, kolesarje in javni prevoz. Koželj je kot pomemben projekt izpostavil tudi razširitev območij za pešce in kolesarje na račun zapiranja cest in trgov za promet.
Ljubljanska občina ima najmočnejši oddelek za urejanje prostora v Sloveniji in je na tem področju povsem primerljiva s približno enako velikim Gradcem. V Sloveniji ima glede na število prebivalstva največ »občinskih« arhitektov Nova Gorica, kar se pozna pri urejenosti mestnega središča, veliko skrbi je vložila tudi v gradnjo (čezmejnih) kolesarskih poti.
Med mesti, ki so v zadnjih letih pozitivno odmevala zaradi posrečenih posegov v svoj urbani prostor, sodi Velenje. Uredili so Velenjsko jezero in promenado ob Paki, domiselno so prenovili Titov trg, zdaj prenavljajo Sončni park in načrtujejo gradnjo kolesarske povezave z Mozirjem.
Velenjski urad za urejanje prostora vodi arhitektka Branka Gradišnik, ki v tej vlogi v bistvu predstavlja mestno arhitektko. Urad šteje devet zaposlenih, od katerih so trije arhitekti, ki se neposredno ukvarjajo z urejanjem prostora. Četrti arhitekt na občini se ukvarja z vodenjem naložb, peti pa vodi področje varstva zraka. Velenje je skupaj z osmimi občinami Zgornje Savinjske doline ustanovilo še medobčinski urad za okolje in prostor, ki ga vodi arhitekt Marko Vučina.
Novomeški urad za prostor zaposluje dvanajst ljudi, med njimi so trije arhitekti in dva krajinarska arhitekta. Najpomembnejši mestni projekt v Novem mestu se sicer šele obeta, čeprav se o njem govori že več kot desetletje. To je obnova Glavnega trga, ki naj bi ga pospremila tudi kontroverzna sprememba prometnega režima.
Novo mesto je nekoč imelo mestnega arhitekta Tomaža Levičarja. V njegovem času je novo podobo dobil Novi trg, začela se je graditi poslovna cona Mačkovec. Novi novomeški župan Gregor Macedoni je napovedoval ponovno imenovanje mestnega arhitekta, a si je potem premislil in je raje imenoval štiričlanski urbanistični svet.
V koprskem uradu za okolje in prostor sta zaposlena dva arhitekta. Največje mesto na obali so v zadnjih letih temeljito uredili, predvsem območje okrog historičnega mestnega središča, ki je zaradi uvedbe enosmernega prometa in omejitev hitrosti ter novih širokih sprehajalnih poti tudi bolje zaživelo. Po prenovi sprehajalne Semedelske ceste in pristanišča bo za Koper v prihodnosti velik izziv preobrazba obalnega pasu od Žusterne do Izole, ki bi ga radi po odprtju predora Markovec namenili predvsem za turizem in rekreacijo.
Maribor obsedel na nagrajeni urbanistični zasnovi
Leta 2002 je Maribor prejel priznanje Evropske zveze urbanistov za urbanistično zasnovo mesta Maribor z urbanističnimi delavnicami. Na projektu je bilo v obdobju 1995–2001 aktivno vključenih več kot 100 strokovnjakov. Če se je pred dvema desetletjema v mestu razpravljalo o razvoju urbanistično-arhitekturne stroke, se zdaj govori o sivem mestu brez prostorske vizije in s hirajočim središčem.
Nekdanji župan Maribora Franc Kangler je imel mestnega arhitekta Stojana Skalickyja, ki pa ni bil kos prekaljenemu poglavarju mesta in je večinoma služil zgolj za strokovno utemeljitev županovih ambicij. Kanglerjev naslednik Andrej Fištravec je odslovil Skalickyja in ustanovil urbanistično komisijo, ki pa je v dveh letih imela le nekaj sej, na katerih ni sprejela nobenega omembe vrednega strateškega dokumenta.
Občinski sektor za urejanje prostora šteje 13 zaposlenih, v katerem je ta čas zaposlen zgolj en arhitekt. V Društvu arhitektov Maribor so zgroženi nad to strokovno podhranjenostjo. Skupaj z oddelkom za arhitekturo na mariborski fakulteti za gradbeništvo, interesnim združenjem Mi:Za, društvom Hiša in Društvom krajinskih arhitektov Slovenije so poslali županu Fištravcu dopis. Pozivajo ga, naj na občini zviša delež zaposlenih strokovnjakov s področja prostorskega načrtovanja, strateškega planiranja in projektnega menedžmenta.
»Glede na primerjavo z ostalimi slovenskimi občinami lahko sklepamo, da župan trajnostnega urbanega razvoja občine očitno ne postavlja med dolgoročne razvojne cilje in prioritete,« so zapisali pobudniki.
Z zaposlitvijo strokovnega kadra bi se dalo preusmeriti negativni trend, je prepričan Reichenberg. Po njegovem prepričanju je ključno, da urbani razvoj usmerjajo specialisti. »Strokovna komunikacija v smislu izmenjave relevantnih vsebin je možna le med enako veščimi, enako informiranimi, enako izobraženimi,« je izpostavil predsednik mariborskega društva arhitektov.« »Kako naj nekdo loči soliflukcijo in denudacijo, če ni geolog, oziroma bolje – geomorfolog? Kakšna je razlika med gradbeno linijo in gradbeno mejo, med občinskih prostorskim načrtom in občinskim podrobnim prostorskim načrtom ali med pol polnim in pol praznim prostorom, pa zagotovo ve arhitekt.«
»Tudi če občine imajo zaposlene arhitekte, nimamo vzpostavljenega sistema urbanizma, ker ni več mestnih urbanističnih služb,« na to temo uvodoma izpostavi Peter Gabrijelčič, dekan ljubljanske fakultete za arhitekturo. »Nekoč so v tem javnem interesu delovali mestni urbanistični zavodi. Že leta 1980 smo ukinili živi urbanizem in imamo samo še planiranje, urbanistični zavodi pa izbirajo izvajalce na trgu in so podvrženi parcialnim interesom naročnikov.«
Arhitekti s strokovno avtoriteto zmorejo voditi mestno urbanistično politiko, čeprav jim zakonodaja ne daje pravnomočnih pooblastil. »V Ljubljani je kolega Koželj desna roka župana in je ustvaril opazno preobrazbo mesta,« izpostavlja Gabrijelčič. Po njegovi oceni bi morala vsaka ozaveščena mestna uprava prepoznati, da je prostor osnovna človekova pravica in ekonomska kategorija.
