Pred dvema letoma ste uspešno končali Gimnazijo Kranj. Kakšni spomini so vam ostali na gimnazijske dni?

Lepi. Veliko je bilo smeha, spoznal sem ogromno prijateljev in se naučil veliko novega. Tako šolske snovi kot tudi stvari za življenje. Vsekakor mi je gimnazija pomagala pri razvoju v boljšega sočloveka.

Bil ste odličnjak. Kako vam je to ob športu uspelo?

Vedno sem se trudil, da sem bil pri pouku karseda pozoren in je tako za doma ostalo čim manj dela. Poskusil sem sproti osvajati znanje in ne odlagati obveznosti na zadnji dan. Tako mi je vedno uspelo doseči optimalne rezultate glede na vložni čas in trud. Poskušal sem narediti čim več stvari v čim krajšem času in nikoli nisem bil perfekcionist – razen, kadar sem se preveč vživel v kakšno matematično zanko.

Ste kdaj prišli iz Podblice v šolo s kolesom?

Mislim, da bi poskuse lahko preštel na prste obeh rok. Ni mi preveč dišala 15-kilometrska pot z nahrbtnikom in gorskim kolesom po asfaltu.

Postali ste svetovni prvak, se še spomnite, kako so vas takrat v šoli sprejeli sošolci?

Seveda, to mi bo še dolgo ostalo v spominu. Celo nekaj ur pouka nam je odpadlo.

Kdaj ste se naučili voziti s kolesom in kdo vas je za to navdušil?

Tega se ne spominjam natančno, verjetno so bili starši tisti, ki so bili zraven pri prvih obratih pedal. Za tekmovalno kolesarstvo me je navdušil sosed Nejc Bešter, ki je začel obiskovati treninge v Kolesarskem klubu Sava Kranj. Že prvo leto med člani sem nastopal za člansko ekipo kranjske Save, ki je bila takrat uradno še profesionalna ekipa tretje divizije v kolesarstvu. V ekipo svetovne serije sem prestopil naslednje leto, ko sem začel nastopati za Cannondale Pro Cycling, ki je imela sedež v Italiji. Letos nastopam za ekipo Cannondale – Garmin s sedežem v Koloradu v Združenih državah Amerike.

Težko je biti dober študent in vrhunski športnik. Kako vam uspeva usklajevati študijske dejavnosti z vsemi treningi?

Res je težko, sam sem to občutil na lastni koži. Ko sem prestopil med poklicne kolesarje in prvič začel nastopati za veliko tujo ekipo, sem vedel, da bo običajen študij ob kolesarstvu misija nemogoče. Po gimnaziji se zato na univerzo sploh nisem vpisal. Naslednje leto pa sem prek Sindikata športnikov Slovenije dobil priložnost, da začnem študirati prek interneta na danski univerzi. Rekel sem si, da take priložnosti ne smem izpustiti. Tako sem en semester študiral športni menedžment. Predavanja in literatura so bili v angleščini, kar mi ni povzročalo težav. Sem pa naletel na več težav takoj, ko se je spomladi spet začela kolesarska sezona. Ker večino časa preživim v hotelih po vsem svetu, je zelo težko vedno najti delujočo in zadosti močno internetno povezavo. To in utrujenost po treningih ter pomanjkanje časa med tekmami so tehtnico prevesili na stran športa. Študij sem tako za zdaj odložil na stranski tir.

Kje pa trenirate?

Del treninga opravim doma, del pa na pripravah na različnih koncih sveta: v Kaliforniji, na Kanarskih otokih, na San Pellegrinu v Italiji, na Majorki, v Kataloniji. Kadar treniram doma, se najraje vozim po okoliških hribih. Ker so treningi dolgi do šest ur, je tudi moj doseg precej velik. Iz Kranja tako lahko grem na trening včasih tudi čez mejo na avstrijsko Koroško ali na primer na Primorsko do Tolminskega. Najljubši pa so mi domači klanci, ki jih imam skoraj pred hišnim pragom: Dražgoše, Jamnik, Kropa, Lajše, Kališe, Prtovč, Martinj Vrh, Sv. Mohor, Sv. Miklavž.

Kje je bila vaša zadnja tekma?

Nazadnje sem se mudil na spomladanskih klasikah na Nizozemskem in v Belgiji. Naslednji teden se odpravljam naprej v Nemčijo.

In rezultat?

Poklicno kolesarstvo je izrazito ekipni šport. Plačani smo, da naredimo tisto, kar nam je naročeno. To delo z veseljem opravljam. Trenutno sam še nisem na dovolj visoki ravni, da bi dirkali na moj rezultat. Na dirkah pomagam boljše pripravljenim kolesarjem, ki lahko dosežejo vidnejše rezultate.

Na katere uspehe v svoji karieri ste najponosnejši?

Dvakrat sem zmagal na svetovnem prvenstvu, enkrat med mladinci in drugič med mlajšimi člani do 23 let. Pri mladincih sem bil tudi svetovni podprvak v kronometru in osvojil bronasto medaljo na evropskem prvenstvu v kronometru.

Kakšne cilje ste si zastavili v prihodnosti?

Ne postavljam si rezultatskih ciljev, ker se s kolesarstvom ne ukvarjam zaradi medalj in pokalov. Šport me privlači zaradi lepote gibanja, stika z naravo in sprostitve. V profesionalizmu je velikokrat treba stisniti zobe, a lepi trenutki odtehtajo tiste manj prijetne. Želim si, da bi ostal predan samemu sebi in temu, kar počnem.

Kako poklicno kolesarstvo vpliva na vaše zasebno življenje?

Okrog 200 dni na leto preživim od doma. Včasih zelo pogrešam svoje dekle, velikokrat tudi družino, na katero sem zelo navezan. A skušam kar najbolje izkoristiti čas, ki ga preživim z vsakim izmed svojih bližnjih. Zdi se mi, da tako bolj cenim odnose z njimi, pa tudi vsak skupni trenutek ima globlji pomen.

Veliko vrhunskih športnikov sledi nekemu načelu, ki jih motivira in spodbuja tudi ob neuspehih. Ali tudi vas na vaši življenjski poti spremlja kakšen moto?

Za vsakim naključjem stoji načrt in za vsakim načrtom je naključje. Življenje je lepo in enkratno, tega se poskušam zavedati v polnosti vsakega trenutka.

Kaj mislite o kolesarskih poteh v Kranju? Jih je preveč, premalo, so dobro označene?

Za slovenske razmere Kranj ni med najslabšimi mesti. Všeč so mi kolesarske poti v okolici mesta, ki so sedaj označene. Glede kolesarskih stez pa bi za zgled morali vzeti sever Evrope. Če bi bile urejene kot tam, bi bilo zagotovo tudi več ljudi, ki bi namesto avtomobila za pot v šole in službe izbrali kolo. Kolesarske steze naredijo kolesarjenje predvsem varnejše.

Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.