Po 25 letih delovanja zapira svoja vrata najbolj znana zasebna šola dramske igre pri nas – Dramska šola Barice Blenkuš. Razlogi so praktične narave, šola namreč ne zmore več plačevati najemnine za prostore, v katerih je toliko let imela svoj domicil. Posledično bi morali slušateljem bistveno povišati šolnino, na kar ne pristajajo. Ustanoviteljica šole Barica Blenkuš ob tem opozarja na pasivnost na področju zakonske ureditve statusa zasebnih umetniških šol (z izjemo glasbenih), hkrati pa je razočarana, ker ne mesto ne država ne prepoznata prave vrednosti gledališke šole, ki je 25 let soustvarjala kulturno krajino Ljubljane.
Subvencija dol, šolnine gor
Šoli je kulturno ministrstvo že pred leti podelilo status zavoda v javnem interesu, a kot kaže, tudi to ne pomaga več. Blenkuševa pojasnjuje, da je šola med letoma 1997 in 2007 prejemala subvencijo Mestne občine Ljubljana. A subvencija, ki je izhajala iz proračuna, ne iz razpisov, je bila leta 2007 ukinjena s pojasnilom, da zakonodaja občini ne dopušča več sofinanciranja zavodov, ki jih ni ustanovila občina. Izgubljen denar naj bi šola pridobila na razpisih, a igralka zagotavlja, da zelo dolgo ni bilo nobenega, ki bi ponujal možnost umetniškemu izobraževanju, vsaj ne v obliki, ki bi zadostila njihovim potrebam. Omenjena subvencija je znašala približno 18 odstotkov proračuna šole in je ključno pomagala predvsem v letih, ko je bil vpis slušateljev slabši, sicer pa znižala višino šolnin. Te so v letošnjem »šolskem letu« v glavnem znašale od 770 do 1250 evrov na leto, z njimi pa so pokrili najemnino in pedagoške honorarje.
Leta 2007 se je morala dramska šola torej močno reorganizirati, v zadnjih treh letih, ko jo je prizadelo več kot 300-odstotno povišanje najemnine in je začelo upadati še število slušateljev, pa je postajalo stanje skrb vzbujajoče. Po besedah Blenkuševe je najemnina za souporabo prostora pred kritičnim letom 2012 znašala 180 evrov, zdaj pa znaša 550 evrov. Ker so isti prostori v dopoldanskem času brezplačno na voljo Univerzi za tretje življenjsko obdobje, so si za enako prizadevali tudi sami, a neuspešno. »Občini smo povedali, da smo v škripcih, in jim ponudili soustanoviteljstvo, lahko bi postali celo mestna igralska šola in sodelovali sistematično, ampak so naše predloge zavrnili, češ da zanje nimajo zakonske podlage,« opisuje sestanek Blenkuševa.
Niso žrtev občinske politike
Igralka brez zadržkov priznava, da je najemnina tudi v zvišani obliki ugodna, zato o selitvi niso razmišljali. Poudarja, da je povišanje najemnine, sploh v primeru njenega neprofitnega zavoda, seveda zgolj eden od razlogov za zaprtje – najbrž prav tisti, ki je sodu izbil dno – in se hkrati distancira od trditve, da bi bila šola žrtev občinske politike.
Do političnega neposluha so kritični nekateri priznani umetniki, ki so v preteklosti v Dramski šoli Barice Blenkuš sodelovali kot učenci ali pedagogi. Ena teh je gledališka režiserka Ivana Djilas, ki poudarja, kako težko bi bilo vzdrževati kontinuiteto katere koli ustanove 25 let, če ta ne bi bila kvalitetna. »Pri spremembah v financiranju je treba imeti v mislih, da ekonomska logika ne sme biti vedno argument za odločitev, kaj preživi in kaj ne,« opozarja. Še bolj kritičen je Robert Waltl, direktor Mini teatra, ki je v preteklosti z Blenkuševo prav tako sodeloval kot pedagog: »Zasebni zavodi lahko brez težav delujejo na vseh področjih, razen v kulturi. Smo šli v nov kapitalistični sistem samo v gospodarstvu, v kulturi pa se obnašamo pokroviteljsko in spodbujamo samo institucionalno?«
Pozitivnost, ne kritičnost
Začetki Dramske šole Barice Blenkuš segajo v leto 1990. Blenkuševa je v Parizu končala študij dramske igre, takoj po vrnitvi pa je ustanovila prvo zasebno slovensko gledališko šolo, ki jo je vse do danes obiskovalo več kot 2200 slušateljev različnih generacij. Igralka Lara Jankovič, ki je bila ena prvih učenk Blenkuševe, se je takrat pripravljala za sprejemne izpite na AGRFT. Rada pohvali profesionalen pedagoški pristop v šoli, zato je ogorčena nad zaprtjem: »Nekaj, kar izobražuje, ponuja ljudem vseh starosti kakovostno preživljanje prostega časa in jim obenem približa umetnost v žlahtnem smislu, bi moralo vedno biti podprto in v interesu države!« Igralka Tjaša Železnik, ki se je prav tako kalila pri Blenkuševi, opozarja predvsem, da bodo največ izgubili mladi, ki so lahko tam prvič stopili v stik z igro.
Šola Barice Blenkuš je bila odprta za vse med šestim in 65 letom, ki so želeli svoj igralski potencial, najsi bo z željo po profesionalnem ali ljubiteljskem delovanju, raziskati ob mentorski pomoči. »Želela sem sodelavce, pri katerih v procesu prenosa znanja prevladuje pozitivnost, ne pa neizprosna kritika,« postavlja kriterije ob bok strokovnosti ustanoviteljica.
Celoletni »učni program« je v letih množičnega vpisa obsegal gledališko igro in igro pred kamero, tehniko govora in podobno, v zadnjih 15 letih pa so jih redne obveznosti slušateljev, Dramska šola namreč deluje le popoldne in zvečer, prignale v interdisciplinarni pristop, kjer predmetov ne poučujejo več ločeno. Eno tretjino pedagoškega procesa posvetijo pripravi zaključne predstave, ki jih je v dobrih dveh desetletjih šola pripravila že več kot 120. Na letošnjem zadnjem malem festivalu zaključnih predstav, ki so nastajale pod mentorstvom Barbare Krajnc, Lucije Ćirović, Boštjana Štormana in Vesne Anđelković, Barica Blenkuš kljub vsemu ne pričakuje grenkobe. »Upam, da bosta prevladala hvaležnost in veselje,« sklene igralka.
