Večer v radijskem Studiu 14 je bil zgled snovalsko-načrtovalske prodornosti in docela glasbeno motivirane ambicioznosti. Posvetil se je Sekvencam Luciana Beria. Izbranih in odigranih je bilo devet skladb znamenitega modernističnega niza, ki se zdi na več ravneh vzporednica Bachovih soloviolinskih Partit oziroma Suit za čelo. Ob tem obsežnem podvigu, izstopajočem celo v mednarodnem okviru, se je glasbeno uredništvo programa Ars povezalo z Akademijo za glasbo oziroma njenim Studiem za novo glasbo in z oddelkom za muzikologijo filozofske fakultete. Koncert, ki so ga izvedbeno nosili študenti in je bil skrbno oblikovan kot neposredno prenašan radijski dogodek, nam je omogočil strnjeno soočenje s kanonskim delom repertoarja za solo inštrument(e), deležni smo bili muzikološkega komentarja skladb pa tudi izvirnih pesniških prologov Edoarda Sanguinetija.
Skladateljsko kompleksnemu prispevku, ki je nastajal iz značilnega avtorjevega razmerja do serializma (ta se z Beriem osvobaja samega sebe) v časovnem razponu več kakor štirih desetletij, sta se torej odzvala občudovanja vredna programerska volja in realizatorski zamah. Snovalca, urednik Primož Trdan in vodja že omenjenega Studia AG Luka Juhart, sta dokazala, da v velikih institucijah, ki se včasih zdijo nepremakljivo toge, v resnici s pravimi pobudniki ni nič nepremakljivo. Kritik(a) v takem primeru obmolkne; nemara upajoče doda le, da bi lahko iz sodelovanja med nacionalnim radiom, Studiem AG in mladimi muzikologi vzniknilo posebno žarišče v prid sodobni glasbi, ki ji gre sicer zadnja leta pri nas postopno bolje. Za nastopajoče – opravičujem se – tukaj ni ostalo veliko prostora, res pa je tudi, da se v Berievem zahtevno razdrobljenem zvočnem mozaiku naglo izmenjavajočih se harmonskih območij, retoričnih okruškov in zamišljene tonske lirike niso vsi izvajalci gibali z enakovredno muzikalno prožnostjo (v quasi improvvisando duhu, ki ga terja Berio ob povezovanju različnih izraznih formul in stopenj kompozicijske določenosti). V suverenosti izvedbe so izstopile zlasti Sekvenca III s sproščenim glasovnim gledališčem pevke Mojce Bitenc, kitari namenjena skladba z virtuoznim Primožem Sukičem, Sekvenca za harmoniko (meditativno občutljivi Andraž Frece) in različici Sekvence IX, ki smo jo po izvedbi s klarinetistom Urošem Razpotnikom doživeli še v večji, bolj dramatični zvočni prostornini z izjemnim Janom Gričarjem (altovski saksofon).
V nasprotju z do tu obravnavnim dogodkom je bil oranžni večer plod nedefiniranega odnosa do glasbe, ki je žal značilen za Slovensko filharmonijo – ne za orkester, temveč predvsem za vodstvo. Tako tudi vrednotenje storilnosti zavoda nima resonance v njem: odzivi z njegovega vrha kažejo, da je kritika razumljena tem manj, čim bolj ji gre za vodila, ki so neločljiva od glasbe kot umetnosti. Karieristični vodstveni tip, tisti, ki v kulturnih ustanovah čaka na priložnost(i) za politični vzpon, je determiniran s strahom pred snovjo, izkomponiranostjo in pred izrazno izkoriščenim časom. Prav po njih pa je razberljiv umetniški format glasbe. Instituciji, katere ravnateljski vrh in posledično programska politika nista zmožna pripoznavanja umetnostnega besednjaka, se John Adams in John Corigliano neogibno »zgodita« brez vsakršne kontekstualiziranosti, torej na ravni komadov za »prijetno« zapolnitev razpoložljivega časa – v takšni spregi je delal drugi (z Rdečo violino, po filmski opremi povzetim sentimentalnim ništrcem) celo nekaj krivice prvemu, saj se iz Adamsovega minimalističnega vrtinčenja (koncert je ponudil odlomek iz Nixona na Kitajskem) vendarle utegne iztisniti kak zaznamek sugestivnosti, če mu sledimo v okvirih operne celote, po možnosti dobro inscenirane. O nagibih Dmitrija Sitkoveckega, ki je – domnevam – prinesel s sabo omenjena Johna, se ne mislim spraševati. Tudi kakovostni glasbeni izvajalci so očitno lahko brez kakovostnega glasbenega kompasa; navsezadnje se je to potrdilo z ničimer manj kakor z oskrumbo, ki jo je Bach (Sarabanda iz Partite št. 2) dočakal s tem, da ga je violinist in dirigent izbral za dodatek po coriglianovskem dnu postmodernistične zložljivosti komercialnega tipa. Simfonične plese Rahmaninova je Sitkovecki dirigiral dobro, če odštejem nekaj ritmičnih nejedrnatosti v sicer zelo animiranem nastopu orkestra.