Pot do namiznoteniškega centra Slovenije v Novem mestu, kjer so tudi prostori tamkajšnjega kluba Krka, zna biti malce strašljiva. Drgančevje je del bogate občine, kjer se v enem od hangarjev prelije veliko znoja. Do končne lokacije vodi lokalna cesta skozi gozd, v katerem je namiznoteniški center, kjer se kalijo največji talenti igranja po novem s plastično, nekdaj celuloidno žogico. V Novem mestu naj bi bili zbrani vsi, ki kaj pomenijo v slovenskem namiznem tenisu, a znajo glavni akterji povedati, da ni ravno tako. Nekateri klubski trenerji so še vedno prepričani, da so edini na pravi poti do napredka svojih igralcev, četudi v klubih nimajo zagotovljenega tako kakovostnega treninga, kot bi ga imeli v centru.
Večina najboljših slovenskih namiznoteniških igralcev si ta čas služi žepnino v Sloveniji. Zato so v teh dneh nekoliko bolj obremenjeni, saj potekajo sklepni boji za naslov članskega državnega prvaka. Manca Fajmut, slovenska junakinja nedavno končanega svetovnega prvenstva na Kitajskem, je navajena, da je večino časa osamljena v moški družbi. Med našim obiskom ji je delalo družbo osem igralcev in nepogrešljivi Jože Urh, ki vodi namiznoteniški center. To so bili: Peter Hribar, Darko Jorgič, Ludvik Peršolja, Ožbej Poročnik, Deni Kožulj, Uroš Slatinšek, Aljaž Šmaljcelj in Tilen Novak. Konec tedna se bo na nekaterih treningih ekipi priključil tudi prvi slovenski namiznoteniški igralec Bojan Tokič.
Jorgičev cilj: kolajna na EP
Najmočnejši udarci so prihajali z mize, na kateri sta vadila Jorgič, veliki up slovenskega namiznega tenisa, ki bo julija dopolnil 17 let, in več kot dvakrat starejši Uroš Slatinšek, Velenjčan, ki z družino živi v Novem mestu, kjer vadi štirikrat na teden in igra za Krko, sicer pa je glavni klubski trener. »Vprašajte ga, kakšen je bil rezultat dvoboja,« nas je ogovoril Uroš Slatinšek. »Štiri proti nič za Uroša. Dal sem mu malce volje, da bo še naprej dobro igral v končnici,« je odvrnil Darko Jorgič, ki je bil prejšnji mesec že pri 16 letih debitant na SP na Kitajskem. Slatinšek in Jorgič sta namreč soigralca pri Krki, prvi favoritki za osvojitev ekipnega naslova državnega prvaka. Da je bilo mogoče v dvorani čutiti nekaj nostalgije nekdaj vsakdanjega vonja, ki se vse bolj izgublja, skrbi oprema za interval, kot se imenuje vadba, ko trener udarja žogice posamezniku. V intervalni škatli so namreč še celuloidne žogice. Čeprav imajo tudi nove, vsaj tiste, ki so sestavljene iz dveh delov, ko počijo, še vedno omamni vonj po celuloidu.
»Za zdaj vse kaže, da bom na mladinskem evropskem prvenstvu nosilec od 5. do 8. mesta, saj sem trenutno na evropski lestvici šesti. Moj cilj seveda je, da osvojim posamično kolajno, ki je še nimam v zbirki. Kot kadet sem namreč osvojil tri kolajne na evropskih prvenstvih, a nobene med posamezniki,« je o svojem največjem cilju v sezoni spregovoril Jorgič. »Življenje v Novem mestu mi je všeč. Imamo dobre pogoje za delo, tudi v dijaškem domu se znajdem, ob petkih pa grem po navadi domov v Hrastnik. Nastop na članskem svetovnem prvenstvu mi je dal dodatni zagon,« je sklenil Jorgič, najmočnejši člen izjemno močne slovenske mladinske reprezentance, ki jo sestavljata še Deni Kožulj in Tom Šfiligoj. Pomembno za razvoj Jorgiča je, da je miren, kar zadeva naslednje sezone, saj bo vsaj še eno leto igral za Krko ter se hkrati pod vodstvom zakoncev Urh razvijal v dobrega člana. Številni drugi slovenski igralci in igralke si namreč v teh dneh pospešeno iščejo klube v tujini, da bodo za svoje znanje nagrajeni s kakšnim evrom več, kot ga prejemajo v domačem okolju. Časi, ko se je dalo živeti od igranja namiznega tenisa v Sloveniji, so namreč že davno minili.
Urh: Center izkoriščen, a še rezerve
»Trenutno smo lahko v Sloveniji najbolj zadovoljni, da smo vzgojili igralce, ki nam kažejo lepe smernice, kje smo. Natančno vemo, kako dober je v mladinski konkurenci Jorgič. Ko mu kdo vzame niz ali ga celo premaga, natančno ve, kam sodi. Podobna zgodba je s Tokičem, ki je smerokaz proti najboljšim igralcem na svetu. Vsi, ki se trenutno razvijajo v boljše igralce, imajo srečo, da imajo Tokiča,« pravi Jože Urh. »Hkrati bi si želel, da bi center izkoristili bolje. Potrebujemo tudi nekaj tujih igralcev, ki bodo omogočili še kvalitetnejšo vadbo. In še kakšen par rok, ki bo pri vsem skupaj pomagal. Delamo tudi v tej smeri. V prihodnjih petih letih moramo izkoristiti potencial, ki ga imamo,« je prepričan Urh.
Obstoječi namiznoteniški center je dobro služil namenu. Vodstvo Namiznoteniške zveze Slovenije se zaveda, da ga je treba nadgraditi. Posledično je vse dogovorjeno na Otočcu, kjer naj bi bili že septembra ustvarjeni vsi pogoji, da bo imel slovenski namizni tenis v obstoječem teniškem centru svoje stalne prostore. Na pokritem teniškem igrišču s tarafleksom bo mogoče postaviti okoli 15 miz, pogoji za delo pa bodo v povezavi z bližnjim hotelom vrhunski. Kot poudarja predsednik NZTS Marjan Hribar, bodo tudi cenovno ugodni. »Razmere bodo takšne, da namiznoteniška zveza ne bo le vlagala v center, temveč bo lahko od njega tudi kaj imela. Slišati je veliko zanimanje za igranje v centru iz številnih delov Evrope. Upam, da bomo znali na Otočcu izkoristiti potencial, ki je resnično izjemen, kar priznava ves svet. Naš cilj je, da bi šli po poti dunajske namiznoteniške akademije Werner Schlager,« pravi Marjan Hribar. Prvi mož NZTS ima ta mesec pred zamenjavo službe, ko se seli na Svetovno turistično organizacijo, več časa, da več prostega časa nameni vodenju zveze. Pravi, da se zaveda, da je kakovost nujna za obstoj namiznega tenisa v Sloveniji, zato bodo na zvezi na tem področju svojega poslanstva zelo aktivni.
