Raziskovalno delo pri študiji, katere rezultat naj bi bil model za spremljanje in evalvacijo vzgojno-izobraževalnega sistema v Sloveniji, ni obrodil pričakovanih sadov. Študija, ki so jo že pred zaključkom pristojni ocenjevalci označili za skrajno nekakovostno, se je iz »evalvacijske« spremenila v »preliminarno«. Čeprav raziskovalci svoje naloge niso ustrezno opravili, za to niso bili z ničimer kaznovani. Le denarja so dobili manj, kot so pričakovali.
Namesto obsežnega pregleda le nekaj dejstev
Javni poziv za študijo je junija 2012 objavil Pedagoški inštitut, izvedla pa naj bi jo raziskovalna skupina pod vodstvom dr. Eve Klemenčič, zaposlene na inštitutu. Ministrstvo za izobraževanje je za študijo rezerviralo 40.000 evrov, a ko je ugotovilo, da raziskovalno delo ni dalo želenih sadov, je avtorjem izplačalo le sedem tisočakov.
Da študija ne poteka v želeno smer, so člani strokovnega sveta za kakovost in evalvacijo zaslutili že med obravnavama dveh vmesnih poročil raziskovalcev. Dr. Miran Lavrič, sociolog z mariborske filozofske fakultete, ki je bil v okviru sveta za kakovost in evalvacijo zadolžen za oceno metodologije raziskave, je v njih odkril precej pomanjkljivosti. Čeprav so raziskovalci navedli, da so opravili sistematičen pregled literature, tega po njegovem v resnici niso storili. »Nikjer ni zaslediti postopkov, ki to metodo opredeljujejo… Namesto tega avtorji ponudijo le nekaj teoretičnih in zakonskih iztočnic, ki so jih izbrali po lastni (nesistematični) presoji,« je zapisal v poročilu.
In ostro nadaljeval: »Ker literature niso sistematično pregledali, iz nje niso mogli izluščiti ključnih kazalnikov za spremljanje vzgojno-izobraževalnega sistema pri nas in v primerljivih državah. Morali bi jih jasno navesti v tabeli, opredeliti, kdo posamezne podatke spremlja in preračunava, kako pogosto in kolikšen pomen imajo za vodenje politike na tem področju, kakšne so njihove morebitne pomanjkljivosti in podobno.« Namesto obsežne tabele, je opazil dr. Lavrič, se je v vmesnem poročilu znašla le skopa tabela s petimi strateškimi cilji EU s področja vzgoje in izobraževanja. Poleg tega je skozi celotno besedilo vmesnega poročila prevladovalo »povzemanje zelo splošnih načel, stališč in teoretičnih modelov«, pri tem pa avtorjem še vedno ni uspelo oblikovati »omembe vrednih konkretnejših raziskovalnih rezultatov, ki bi obetali uspešen zaključek študije v predvidenem roku«. Uničujoča ocena dr. Lavriča je odmevala tudi širše…
Zaključek pometli pod preprogo
Pogledi na dogajanje so seveda različni. Nosilka študije dr. Eva Klemenčič trdi, da je bila vsebinsko opravljena po prvotnih načrtih, a da se je nato spremenil obseg prvotno načrtovanih ciljev. »Svet za kakovost in evalvacije je namreč ugotovil, da glede na naknadno omejena finančna sredstva ni realno pričakovati, da bo študija izpeljana po prvotnem načrtu.« Na ministrstvu za izobraževanje trdijo drugače. Sredstva so skrčili šele po tem, ko so jih seznanili s pomanjkljivostmi študije, pojasnjujejo.
Avtorji so delo zaključili septembra 2014, zaključno poročilo pa je obravnaval svet za kakovost in evalvacije. Ta je študijo, ki je po strokovnih merilih nedvomno slaba, na koncu prekvalificiral v »preliminarno«. Zaplete je spremljalo tudi ministrstvo, ki je menilo, da izdelek vseeno predstavlja solidno osnovo za širšo študijo (to, ki so jo od dr. Klemenčičeve pravzaprav pričakovali). Drugih posledic zaradi neizpolnjevanja obveznosti nosilka in raziskovalci iz njene skupine niso doživeli. Razlogov za to je najbrž več.
Na ministrstvu pojasnjujejo, da so prvič naleteli na primer, da se je opravljena študija tako močno razlikovala od zastavljenih ciljev. Podobno meni tudi dr. Lavrič: »Tolikšen obseg pomanjkljivosti je v evalvacijskih študijah izjemno redek, še posebej v zadnjih letih, ko se je splošna raven izvajanja študij bistveno dvignila.«
Po sorodstvenih vezeh do dela
A zgodba se tu še ne konča. Sporni namreč niso le nedoseženi cilji raziskave, pač pa tudi izbira raziskovalcev, ki jih je Klemenčičeva povabila v svojo raziskovalno skupino. Med njimi se je namreč znašla tudi njena mama – dr. Silvestra Klemenčič, ki je od 7000 evrov, kolikor je za raziskavo na koncu plačalo ministrstvo, za svoj prispevek dobila 4231 evrov. Pogodbo o sodelovanju v raziskovalni skupini je podpisala dr. Mojca Štraus. Niti Štrausovi niti Evi Klemenčič pa se zagotavljanje dela (in zaslužka) sorodnikom ne zdi sporno. Kot pojasnjujeta, so dr. Silvestro Klemenčič za sodelovanje izbrali zaradi »hkratnih referenc in izkušenj na področju analize diskurza in na področju šolstva«.
S čim si je torej dr. Silvestra Klemenčič prislužila dobre štiri tisočake? V študiji so uporabili njene dotedanje raziskovalne rezultate, pomagala je pripravljati osnutek predloga prijave evalvacijske študije, opravljala je analizo preteklih evalvacijskih študij, pomagala je pripravljati vprašanja za intervjuje, nekaj jih je tudi izvedla ter prepisala zvočne posnetke. Opravila je tudi del analize zakonskih in podzakonskih aktov ter lektorirala končno poročilo, pojasnjujeta Štrausova in Eva Klemenčič.
15 raziskovalcev pred usodno odločitvijo
Težave s študijo, ki so jih na inštitutu spretno pometli pod preprogo, so sicer le kamenček v mozaiku težav te institucije. Po naših informacijah so v hudih finančnih škripcih, saj pri prijavljanju na razpise niso tako uspešni, kot so pričakovali. Temu se pridružujejo še vse bolj zaostreni odnosi med zaposlenimi. Nekateri za takšno stanje krivijo direktorico Štrausovo, zato se zna zgoditi, da jo bodo jutri na seji upravnega odbora sporazumno razrešili. Kot pravi predsednik upravnega odbora Pedagoškega inštituta Aleš Ojsteršek, njene razrešitve ni na dnevnem redu, lahko pa se takšen predlog pojavi med iskanjem izhoda iz težkega položaja inštituta.
Stanje je tako resno, da se zadnja dva tedna z inštitutom ukvarja celo sanacijska skupina, ki jo je ustanovil upravni odbor. Kot je povedal Ojsteršek, jo sestavljajo vodstvo inštituta in vodje raziskovalnih skupin, ki naj bi skušali najti skupni jezik o ciljih inštituta. Ta je letos za izvajanje javne službe dobil 1,8 milijona evrov, zaradi denarnih težav pa se 15 zaposlenih boji, da jim junija pogodb o zaposlitvi za določen čas ne bodo podaljšali. Število zaposlenih na inštitutu se je sicer v preteklosti že zniževalo – med letoma 2012 in 2014 s 46 na 40.
