Sinoči so v ljubljanski Galeriji Jakopič odprli retrospektivno razstavo kiparja Stojana BatičaČlovek in mit, ki bo na ogled do sredine avgusta in ponuja vpogled v 70 let umetnikovega delovanja. »Šlo je za postopno vzpostavljanje prečiščenega izbora del, s katerim smo na koncu prišli do postavitve, ki z omejenim številom eksponatov predstavlja umetnika v njegovem bistvu,« je razstavljeni opus povzela kustosinja Marija Skočir, ki je skupaj s kolegico Barbaro Savenc projekt tudi pripravila.
Retrospektiva Stojana Batiča je obenem poklon umetnikovi 90-letnici, izbrana dela pa so razvrščena po ciklih, ki tematsko sovpadajo z naslovom razstave in tako obsegajo različne motive, od realističnih upodobitev zgodovinskih oseb do mitološko obarvanih skulptur. Batiča na odprtje ni bilo, je pa po besedah Skočirjeve z veseljem spremljal potek priprave razstave. »Projekt smo oblikovali v sodelovanju z živečim avtorjem in to nam je bilo posebej v veselje,« je ob tem dodala kustosinja.
Od intimnosti k rudniku
Jedro opusa Stojana Batiča predstavlja mala plastika, s katero se je ukvarjal od začetka svojega umetniškega ustvarjanja. Prva dela so začela nastajati med šolanjem na ljubljanski Akademiji upodabljajočih umetnosti, kjer je Batič kot prvi vpisani študent po drugi svetovni vojni prevzel indeks s številko 1. Uvodni razstavni cikel tako predstavlja obdobje avtorjevega obiskovanja akademije, kjer je ustvarjal intimno malo plastiko, portrete in ženske akte, s katerimi se je predstavil tudi na prvi samostojni razstavi.
Premik v osrednji Rudarski cikel ponuja nekaj prehodnih del, ki so nastala v obdobju umetnikovega življenja v Parizu; ta se nato prevesijo v motiviko rudarstva. »S tem motivom se je Batič srečal zelo neposredno, ko je delal v rudniku,« je ob zbirki realističnih upodobitev rudarjev pojasnila Barbara Savenc in tako razložila osebno noto razstavljenih eksponatov, med drugim tudi skulpture z identifikacijsko številko, ki jo je dobil v rudniku. Vrhunec tega cikla predstavljajo dela, snovana v lignitu.
Vpogled v javno plastiko
Naslednji cikli se precej razlikujejo od kamnitih, glinenih in bronastih skulptur v prvi polovici postavitve. V drugem delu so med drugim na ogled dela iz cikla z naslovom Eksplozija, ki ga je avtor leta 1977 zasnoval skupaj s Steklarno Hrastnik, pa kipi z mitološko motiviko, ki z razliko od realističnih upodobitev puščajo večjo zračnost domišljiji, ter videoprojekcija s posnetki umetnikovih spomenikov, ki jo je pripravil fotograf in snemalec Tone Stojko in omogoča širši vpogled v Batičev umetniški svet.
Kipar je namreč od 50. pa do 80. let prejšnjega stoletja dobival veliko javnih naročil po vsej Sloveniji, a je bilo na pričujočo razstavo – razumljivo – mogoče umestiti le malo njegovih javnih plastik in parkovnih skulptur. Izbrane so predvsem po kriteriju narativnosti, gre torej za tista dela, »ki zmorejo povedati posamezno zgodbo ali zgodbo o formi, s katero se je avtor spopadal«, je razložila Marija Skočir. Omembe vredna je javna plastika Urške in povodnega moža, vrtečega dinamičnega kipa, ki sicer domuje na vodnjaku na Gospodarskem razstavišču, kjer je pogosto v mirujočem stanju, tokrat pa razstavo dopolnjuje z gibljivo pojavnostjo.