Pred današnjim imenovanjem Andreje Katič za obrambno ministrico se je pojavila vrsta dvomov o njeni strokovni usposobljenosti za ta položaj. A pregled življenjepisov nekaterih evropskih obrambnih ministrov pokaže, da tudi njeni bodoči kolegi večinoma niso poznavalci obramboslovja. So pa zato (precej bolj) izkušeni politiki.
Zdravniki, pravniki, ekonomisti, kulturniki, jezikoslovci. To so osnovni poklici obrambnih ministrov držav članic EU, ki smo jih uvrstili v naš pregled. Pred imenovanji na čelo obrambnih resorjev so opravljali najrazličnejše poklice. Mnogi so začeli obrambne izkušnje nabirati šele v poslanskih časih kot člani parlamentarnih odborov. Nihče pa mesta obrambnega ministra oziroma ministrice ni zasedel brez izkušenj na državnem ali evropskem političnem parketu.
Ursula von der Leyen, Nemčija
Je ena izmed redkih evropskih obrambnih ministric. V Nemčiji velja za prepoznavno političarko, ki se je pred prihodom na obrambno ministrstvo v različnih vladah ukvarjala s povsem drugimi področji. Po poklicu je zdravnica, trikrat je zasedala ministrska mesta, na katerih se je ukvarjala s socialnimi in družinskimi zadevami ter delovnimi vprašanji.
Peter Hultqvist, Švedska
Njegova kariera je pregledna. Diplomirani politolog je izkušnje na obrambnem področju začel pridobivati pozno. Pred imenovanjem člana vladajočih socialdemokratov na obrambni resor lansko jesen, je bil sedemnajst let član izvršnega odbora občine Borlänge. Lokalno politiko je z izvolitvijo za poslanca riksdaga leta 2006 zamenjal za državno. Obrambne izkušnje je kot član član parlamentarnega obrambnega odbora začel zbirati šele leta 2011.
Gerald Klug, Avstrija
Po izobrazbi je pravnik. V svoji karieri se do imenovanja na mesto ministra za obrambo in šport leta 2013 ni ukvarjal z obrambnimi zadevami. Poprej je sedem let kot član socialdemokratske stranke zasedal poslanski položaj v parlamentu.
Jeanine Antoinette Hennis-Plasschaert, Nizozemska
Premore skope obrambne izkušnje. Z enaintridesetimi leti je politično kariero začela strmo, z izvolitvijo v evropski parlament, kjer se je umeščala v liberalno politično skupino Alde. Bila je članica odbora za transport in turizem ter nadomestna članica v odboru za civilne svoboščine, pravosodje in notranje zadeve. Leta 2005 je kot poročevalka evropskega parlamenta pripravila tudi posebno poročilo o varnosti na letališčih. Leta 2010 je bila na nacionalnih volitvah izvoljena za poslanko v nizozemskem parlamentu, njena stranka pa jo je kmalu zatem imenovala za obrambno ministrico.
Martin Stropnicky, Češka
Njegova kariera je razpeta med kulturo in diplomacijo. V začetku kariere je kot diplomant fakultete za gledališče preživel v praškem občinskem gledališču in v gledališču Vinohrady. Po desetih letih se je odločil za prehod v diplomacijo in se dodatno izšolal na diplomatski akademiji. Po treh letih dela na zunanjem ministrstvu je postal veleposlanik na Portugalskem, nato še v Italiji in pri Svetem sedežu. Med obema veleposlaniškima napotitvama v Rim je za leto dni vodil še kulturno ministrstvo, po trinajstletni karieri na zunanjem ministrstvu pa se je kot umetniški direktor leta 2003 vrnil v gledališče Vinohrady. Leta 2013 je bil izvoljen za poslanca, kmalu za tem pa se je brez obramboslovnih izkušenj preselil na obrambno ministrstvo.
Juozas Olekas, Litva
Diplomant medicine je med letoma 1990 in 1992 v prvih štirih vladah osamosvojene Litve vedno zasedal mesto zdravstvenega ministra. Po prvem delu politične kariere se je za nekaj let vrnil na vilniuški klinični center, medicino pa je predaval tudi na tamkajšnji fakulteti. A politične vode so ga vnovič zamikale. Od leta 1996 je bil na vseh petih parlamentarnih volitvah izvoljen za poslanca. Med svojimi poslanskimi mandati je deloval v več odborih, ob zdravstvenem se je pogosto pojavljal tudi v parlamentarnem odboru za obrambo, med letoma 2004 in 2006 pa je vodil litvansko parlamentarno delegacijo v parlamentarni skupščini Nata. Obrambni minister je od decembra 2012.
Tomasz Siemoniak, Poljska
Obrambni resor je zasedel lansko jesen. Je diplomirani ekonomist, večino svoje zgodnje kariere je delal z mediji, z obrambnim resorjem pa se je v svoji politični karieri poprej srečal le enkrat. Med letoma 1998 in 2000 je namreč opravljal delo tiskovnega predstavnika na obrambnem ministrstvu. Nekaj malega obrambnih izkušenj je pridobil tudi na notranjem ministrstvu, kjer je bil državni sekretar.
Sven Mikser, Estonija
Po izobrazbi je diplomirani anglicist, a je večino svoje poklicne kariere preživel v poslanskih klopeh, kamor je bil izvoljen na štirih zaporednih volitvah. Preden je marca lani postal obrambni minister je izkušnje z mednarodnopolitičnim okoljem nabiral kot član parlamentarnih odborov za zunanje zadeve in obrambo. Od leta 2008 do 2010 je bil tudi podpredsednik parlamentarne skupščine Nata.
Roberta Pinotti, Italija
Diplomirana družboslovka se je po uvodnem poučevanju na srednjih šolah kmalu preusmerila v politiko. Sprva je dobro desetletje delovala na občinski ravni – kot občinska svetnica v Genovi. Nato se je preselila v državno politiko, kjer se je kot poslanka začela zanimati tudi za obrambne zadeve. Aprila 2006 je postala prva ženska, ki je vodila parlamentarni odbor za obrambo in predlagala tudi zakonske ukrepe s tega področja.
Pedro Morenés Eulate, Španija
Obrambni resor je prevzel leta 2011. Čeprav je po izobrazbi pravnik in ekonomist, je obrambne izkušnje v politiki nabiral že od srede 90. let prejšnjega stoletja. Bil je namreč državni sekretar na dveh »varnostnih« ministrstvih - obrambnem in notranjem ministrstvu. Mesto državnega sekretarja je opravljal tudi na ministrstvu za znanost in tehnologijo. Poklicno kariero je začel kot pravnik, pred imenovanjem za obrambnega ministra pa je deloval tudi v zasebnem orožarskem in varnostnem podjetju.