Piše se leto 2015. Vlada Mira Cerarja po tistem, ko so njene predhodnice leta z različnimi parcialnimi ukrepi na trgu dela med delodajalci spodbujale ribarjenje za najugodnejšo obliko pogodbe, zaskrbljeno ugotavlja, da je prekarništvo postalo resen problem. Z nemalo optimizma vlada obljublja, da ga bodo zajezili še letos. A če gre soditi po diagnozi problema, ki jo je postavil državni sekretar z ministrstva za delo Peter Pogačar, lahko že danes z veliko gotovostjo napovemo, da rešitve na ministrstvu ne bodo našli.
Teza državnega sekretarja, da je zakonodaja odlična, da pa so problem ljudje in da je potrebno ozaveščanje, neprijetno spominja na tisto tezo iz časov nekdanje Jugoslavije, da ni problem v sistemu, ampak v karakterju ljudi. »Vse«, kar torej moramo narediti, je, da spremenimo karakter ljudi. S tem pa vemo, kako je.
Neki pragmatičen človek je nekoč dejal, da če želimo razumeti ljudi, moramo vedeti, kaj jih poganja. Enako lahko rečemo za podjetja in podjetja poganja dobiček. Vsaj tista, ki jih pri življenju ne držijo državne subvencije ali monopolni položaj na trgu. Delodajalci že vrsto let opozarjajo, da je delo v Sloveniji preobremenjeno z davki in prispevki in da je delovnopravna zakonodaja pretoga. Da so se na neposluh zakonodajalca odzvali s skoraj popolno blokado zaposlovanja za nedoločen čas, zato nikogar ne bi smelo presenetiti. Prav tako ne, da delodajalci danes brez bojazni pred sankcijami vsem na očeh delavce silijo v ustanavljanje s. p. S tega vidika ima sekretar Pogačar prav; še tako dober zakon je mrtva črka na papirju, če ga pristojne inšpekcijske službe ne ščitijo.
Problem ni nov. Ponavlja se zgodba študentskega dela. Institut, ki naj bi bil namenjen začasnemu delu študentov, je prerasel v monstrum »zaposlovanja« brez osnovnih delavskih pravic. V ultimativno obliko prožnosti na trgu dela, ki so jo pri življenju ohranjali vsi, od državne uprave do univerz in študentskih organizacij ter študentov samih. Prav tisti, ki so pred leti kot študenti nasprotovali ukinitvi študentskega dela, ki je trg dela razvadilo z maksimalno prožnimi mladimi, danes tarnajo kot prekarci.
Za odpravo dualnosti na trgu dela, kjer morajo iz koncepta varne prožnosti vso prožnost goltati mladi iskalci zaposlitve, medtem ko je varnost namenjena tistim, ki so se podpisali pod pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, bodo potrebni več kot le kozmetični popravki. Vsi ukrepi na trgu dela – soavtor nekaterih je tudi Pogačar – ki so jih v zadnjem desetletju sprejemale vlade, so vodili v krepitev omenjene dualnosti.
Ozaveščanje ne bo dovolj. Ni sicer prav jasno, ali bodo tarča ozaveščanja oziroma »resocializacije« delojemalci, delodajalci ali pa kar oboji skupaj. In ali morda ne bo te naloge prevzel kateri od »podjetnikov«, ki se je rodil v predavalnici zavoda za zaposlovanje in ki bi v skladu z odlično zakonodajo že zdavnaj moral biti zaposlen za nedoločen čas.
