Ženske iz Alžira španskega slikarja Pabla Picassa so postavile enega od prodajnih rekordov na trgu umetnin, saj je oljno sliko živahnih barv dražbena hiša Christie's prodala za 179 milijonov dolarjev (158 milijonov evrov), kar je najvišji znesek, kadar koli plačan za umetniško delo na javni dražbi. Leta 1955 nastala slika, ki sodi med umetnikova poznejša dela, s katerimi se ne približa povsem kulturni pomembnosti Avignonskih gospodičen ali Guernice, je bila na ponedeljkovi dražbi v New Yorku prodana v pičlih enajstih minutah. S tem je potolkla dosedanji rekord slike Tri študije Luciana Freuda Francisa Bacona, ki je bila leta 2013 prav tako na dražbi Christe's prodana za 142 milijonov dolarjev. Tokratna dražba je dala rekord tudi na področju kiparstva, saj si je naziv najdražja bronasta skulptura »prislužil« kip švicarskega umetnika Alberta Giacomettija, za katerega so iztržili več kot 141 milijonov dolarjev.
Še bolj vrtoglave, a v bistvu komaj predstavljive so vsote na vrhu lestvice najbolje prodajanih umetnin, če štejemo tudi zasebne dražbe. Za 300 milijonov dolarjev je letos domnevni kupec iz Katarja kupil sliko Kdaj se boš poročila?, na kateri je francoski umetnik Paul Gauguin leta 1892 upodobil tahitijski dekleti. Kupec sicer ni potrjen, ugibanja pa gredo v smeri Katarskih muzejev, leta 2005 ustanovljene državne ustanove, ki oblikuje prestižno zbirko in je kriva tudi za prejšnji rekord, Cezannove Igralce kart za 259 milijonov dolarjev. Vse to zastavlja vprašanja, kdo so danes redki posamezniki in institucije, ki lahko odštejejo 300 milijonov za objekt, ki je povsem brez uporabne vrednosti, in kako je trg umetnin prestal krizo.
Trg bo rasel še naprej
Poznavalci so rekordni prodaji na tokratni dražbi napovedovali. Kriza in recesija se namreč trgu umetnin prav nič ne poznata, nasprotno, nekateri klasiki so po mnenju ozkega segmenta zbirateljev, ki si jih lahko privoščijo, še vedno ena najvarnejših naložb. Bržkone je bilo v zadnjih letih kar nekaj nakupnih rekordov tudi zato, ker naj bi v krizi najbogatejši zgolj še bolj obogateli. A da gre za v vseh pogledih »nore nakupe«, opozarjajo tudi poznavalci. Likovni kritik Andrew Frost za Guardian piše, da so vsote, za katere se prodajajo te slike, pravzaprav brez pomena, skorajda arbitrarne. Milijarderjem in oligarhom, ki si jih lahko privoščijo, so namreč tovrstni nakupi ne toliko investicije, pač pa predvsem zbiranje trofej. Njihova vrednost se meri po tem, koliko so kupci zanje pripravljeni plačati. Po mnenju Frosta je velika škoda, da ti zneski za trofejna imena (najvišje kotirajo Picasso, Gauguin, Cezanne, Pollock, de Kooning, Klimt, Van Gogh, Bacon in Renoir) prav nič ne vplivajo na dobrobit sodobnih umetnikov, kar bi lahko spremenili, če bi denimo delež teh večmilijonskih nakupov šel v sklade za spodbujanje živih umetnikov.
Zelo žalostno pa je, da se mnogim slikam, ki jih kupijo za astronomske vsote, pravzaprav ne obeta nič veselega. Ne bodo namreč visele v javni galeriji ali muzeju, pač pa bodo bržkone zaklenjene v zasebnih sefih mogotcev, varno skrite pred očmi ljubiteljev. Zgolj upanje ostaja, da bodo čas in spremenjeni trendi taka dela spet naplavili na trg ter da bodo takrat morda s pomočjo kakšnega bolj razsvetljenega mecena prišla v last javnih muzejev.
Kupci radi ohranjajo tajnost
Kupec Picassa, ki je v ponedeljek postavil rekord, je še neznan. Takoj za katarsko kraljevo državo, ki naj bi opravila dva največja nakupa doslej, najdemo prvega posameznika med zbiratelji, Rusa Dimitrija Ribolovljeva, lastnika nogometnega kluba Monako, sledi mehiški investitor David Martínez, temu pa ameriški poslovnež Steven A. Cohen. Zanimivo je, da vrh lestvice, če zanemarimo Katarce in nekaj Rusov, pravzaprav še vedno krojijo predvsem premožni zbiratelji z Zahoda.
Mogotci seveda najraje posegajo po umetniških blue chipih, torej zanesljivih vložkih, kakršni so impresionisti, modernisti in najbolj izpostavljeni sodobni umetniki. Zato napoved rekordnih zneskov pri tokratnem Picassu in Giacomettiju ni bila zahtevna naloga. Oba sodita med kakih 25 blue chipov 20. stoletja, za katere je skoraj zanesljivo mogoče napovedati, da jih bodo sedanji kupci čez nekaj let prodali po le še višjih cenah. Da cene vseskozi rastejo (da torej bogatejši vseskozi bogatijo), kaže denimo tudi obrat dražbene hiše Christie's, ki je lani znašal 1,2 milijarde dolarjev in se je glede na predhodno leto zvišal za 19 odstotkov.
