Starejši del naselja leži okrog župnijske cerkve svetega Martina in današnji lastniki gostilne, o kateri bo tekla beseda, znajo povedati, da je za gostilno znan in značilen prastari rek, malce hudomušno ljudski, ki govori, da ko je dal bog v vasi postavit cerkev, je rekel, da bo tu on doma. Pa je sočasno dal na drugi strani sam hudič postavit gostilno in je rekel, da bo tu pa on doma. No, dejstvo je, da na podlagi verodostojnih listin sega začetek gostilne Šinjor v Martjancih v davno leto 1885. Takrat naj bi bilo tu veliko posestvo Hofmanovih , na katerem naj bi omenjenega leta začeli graditi majhno krčmo za ljudi, ki so tistihdob potovali proti Lendavi oziroma Murski Soboti. Prevoznikov s konjsko vprego je bilo seveda največ in prenočišče v krčmi, skupaj z vsemi dobrotami enologije in kulinarike, je bilo dobro obiskano. Potem so čez leta vse skupaj kupili Vezerovi, ki so prišli iz Moravskih Toplic. Tudi oni so bili veliki posestniki. Gostišče je cvetelo, obisk je bil vedno večji. Leta so tekla, izmenjalo se je še nekaj malega lastnikov, pa nikakor ne veliko in leta 1963 sta vse omenjeno kupila zakonca Vulkan, ki sta prišla iz sosednje vasi, imenovane Sebeborci. Bila sta podjetna, pridna, marljiva, delavna in sploh zgledna gospodarja ter sta – tudi po zaslugi razmeroma hitrega razvoja turizma v bližnjih Moravskih Toplicah – dodobra in predvsem vseskozi pestrila gostinsko ponudbo v vseh mogočih izvedbenih pogledih. Takrat se je gostilna tudi že imenovala Šinjor, to pa zaradi tega, ker je bil gospodar odličen muzikant, violinist, ki je imel svoj ansambel, svojo znamenito bando, s katero je veselo in zelo pogosto nastopal po vseh prireditvah tistega časa v bližnji in daljni okolici.
Vulkanova sta poskrbela tudi za potomstvo, kakopak, in kaj kmalu je posel prevzela hčerka, skupaj z možem, ter gostilno oplemenitila z vsem tistim, kar jo tudi dandanašnji uvršča med največje in najkakovostnejše v tem koncu naše domovine. Ponudba vsega slastno dobrega je resnično pestra in njena glavna značilnost je, da je hrana pregovorno domača, za suha grla pa je naravnost fenomenalno poskrbljeno, saj so občasne degustacije žlahtne vinske kapljice v več kot sto let stari vinski kleti nesporno nadkakovosten užitkarski dogodek.
Hrana, ki jo ponujajo, sega od dobrega do naddobrega: vseh vrst mesne jedi, najrazličnejše ribje jedi, pa domače specialitete, kot so goričanski jurčki, gosja jetra, divjačina na sto in en način. Prav tako seveda zelenjava vseh vrst in slastne sladice, še prej pa solate, kakršne si pač srce oziroma želodčki poželijo. Poskrbljeno je tudi za jedi brez glutena, tako da na svoj užitkarski račun pridejo prav vsi, če so še tako izbirčni ali gurmansko razvajeni. Prava posebnost je zagotovo tudi znamenita gibanica, ki jo pripravljajo po zelo starem babičinem receptu. Gostilna ponuja tudi prenočišča, pa tudi otroci imajo svoj kotiček na obgostilniškem miniigrišču. Gostom ponudijo tudi izposojo koles, in to brezplačno, si lahko mislite!
Vsi, ki so ustvarili podobo gostilne Šinjor, se vseskozi resnično trudijo, da bi svoje goste razvajali, kolikor se le da. In to jim še kako uspeva, saj obiskovalcev ne manjka. Naj ostane tako, Šinjorjevi, vsi, kar vas je. Naj ostane tako, da bomo lahko tudi mi, navadni smrtniki, še dolgo del vašega gostilniškega uživanja!
