O avtorskih pravicah se največkrat pogovarjamo šele, ko so že kršene, in arhitektura ni pri tem nobena izjema. Denimo takrat, ko se lastnik hiše loti prenove ali postavitve prizidka brez dovoljenja avtorja načrta. Morda si je lastnikov sin na družinski fasadi omisli lepotni dodatek, s katerim se arhitekt nikakor ne strinja. Potem je tu še predelava objekta zaradi lažjega vzdrževanja, a vprašanje je, ali se je zgodila z arhitektovim soglasjem. Tovrstni zapleti so lahko celo tako resni, da včasih pristanejo na sodišču – ali vsaj na časopisnih straneh.
Deljeno skrbništvo
Eden najodmevnejših primerov te vrste je bil najbrž za zdaj neuspel poskus posega v stopnišče Vile Urbana, ki sta jo zasnovala arhitekta Boris Podrecca in Jadranka Grmek. Marmornato stopnišče je želel investitor še lansko jesen nadomestiti s tekočimi stopnicami, nad čimer sta bila arhitekta močno razočarana. Ker se s spremembo niso strinjali niti stanovalci, je investitor ostal brez gradbenega dovoljenja, stopnišče pa ostaja odeto v marmor.
Problematika avtorskih pravic v arhitekturi izstopa zato, ker je, kot pojasnjujejo v Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS), avtorsko delo duhovna stvaritev, ki ni enaka fizičnemu predmetu, ki iz nje nastane. Kot taka tudi ne more biti predmet lastninske pravice, zato na njeno mesto stopi avtorska pravica. Drugače je z gradbenimi objekti, ki nastanejo po arhitektovi ideji. V takšni situaciji ne moremo spregledati dejstva, da lastnik v gradnjo vloži nesorazmerno veliko finančnih sredstev. Na istem avtorskem delu takrat obstajajo hkrati avtorske in lastninske pravice, kar v praksi pomeni, da je arhitekt nosilec avtorske, investitor pa lastninske pravice. Take okoliščine pa kar kličejo po konfliktu. No, takšne so vsaj izkušnje nekaterih naših sogovornikov.
Samovoljni lastniki
Gradnja za lastne potrebe, pri kateri je investitorjeva skrb za kvaliteto in bodoče stroške vzdrževanja objekta večja, redko prinaša težave. Drugače je z gradnjo za trg, na primer gradnjo večstanovanjskega objekta, namenjenega prodaji stanovanj, opozori Ricardo Tomšič iz arhitekturnega biroja Linear. Projektant tako načrtuje gradnjo za neznanega uporabnika, investitor pa lahko, glede na povpraševanje na trgu, spreminja dogovorjene načrte o gradnji. »Pogosto prihaja do investitorjeve želje po zmanjšanju stroškov in povečanju dobička, kar vodi do navzkrižja med arhitektom in investitorjem in projekt počasi propada,« pojasnjuje Tomšič.
V takih primerih so pogoste tudi spremembe v času po zgraditvi, ko lastniki stanovanj zastekljujejo balkone, nadkrivajo atrije v pritličju ali spreminjajo barvo fasade. Do predelav pride najpogosteje zaradi zamenjave lastništva ali namembnosti arhitekturnega dela. Zaradi tovrstnega ravnanja začne stavba izgubljati prvotno obliko in namen, meni Tomšič, hkrati pa tako upravljanje ni problematično samo zaradi avtorjev, temveč tudi zaradi drugih sostanovalcev in solastnikov.
Skazitev dela težko dokazati
Podobne izkušnje imajo v Studiu Stratum. Po mnenju arhitektke in profesorice Polone Filipič prihaja do neprijetnih izkušenj predvsem z lastniki, ki niso prostorsko ali kulturno ozaveščeni. A samo skazitev dela je, pravijo na ZAPS, na sodišču težko dokazati, zbornica pa ima pristojnosti le, kadar pride do kršitve kodeksa arhitektov. Poseg v avtorsko delo drugega arhitekta brez njegovega dovoljenja je namreč hujša disciplinska kršitev, ki se lahko kaznuje z začasnim odvzemom licence.
Za mnenje smo povprašali tudi arhitekta Janeza Koželja, ki ima kot ljubljanski podžupan dejansko možnost vplivanja na arhitekturni in urbanistični razvoj našega glavnega mesta. Po Koželjevih izkušnjah je omejevanje avtorskih pravic arhitektov s pravicami lastnika pogost problem ljubljanskih arhitektov. »Težave so postale še večje, ko smo zasebno lastnino zaščitili in razglasili za največjo vrednoto in s tem spodbudili lastnike, da lahko tako projekt kot izvedeno avtorsko delo spreminjajo po svoji volji,« podpre besede Tomšiča in Filipičeve.
Zaostanek v kulturi spoštovanja
Drugačen pogled ponudi Tomaž Krištof iz Studia Krištof arhitekti. Težava ni toliko v varovanju avtorskih pravic posameznega arhitekta, meni, pač pa v varovanju splošne kulturne dediščine. »Arhitekt je v odnosu do investitorja pogosto v shizofreni situaciji, saj mora biti hkrati predstavnik naročnika, ki ga tudi plačuje, in širšega družbenega interesa do kvalitetnega prostora,« dodaja.
Zato tudi ne preseneča, da je Krištof z zaščito avtorskih pravic arhitektov pri nas zadovoljen. »Lastnik arhitekturnega dela ni arhitekt, pač pa investitor, ki je v stavbo vložil tudi neprimerno več, v njej živi oziroma jo uporablja, zato je treba tudi obstoječo zakonodajo upoštevati z veliko mero zdravega razuma – in v večini primerov tako tudi je,« sklene.
A Krištofovo mnenje utegne razjeziti kar nekaj arhitektov, ki se na neurejene avtorske pravice spomnijo ob vsakem sprehodu po Ljubljani. Tomšič takemu pogledu nasprotuje zato, ker so po njegovih izkušnjah zaščiteni le objekti, ki spadajo pod kulturno dediščino ali so pridobljeni na natečajih; vse druge zgradbe niso varovane, v pomoč pa niso niti inšpekcijske službe. Težave se navsezadnje pojavljajo že v razumevanju, ali je avtorsko delo le arhitektov načrt ali tudi izvedba dela, opozarja Koželj. »Še v nobenem primeru, ko je bila prekršena avtorska zakonodaja ali kodeks poklicne etike ZAPS, mi ni uspelo uveljaviti avtorskih pravic,« dodaja podžupan.
Cilj je izobraziti javnost
Slovenija v zakonski ureditvi ne zaostaja za drugimi evropskimi državami, smo izvedeli od arhitektke Mike Cimolini, komisarke za informiranje pri arhitekturni zbornici. »Zaostajamo pa v kulturi spoštovanja celostnega arhitekturnega avtorskega dela. Veliko pomembnih modernističnih povojnih arhitektur smo uničili, celo porušili zaradi pomanjkanja kulturne zavesti,« pojasnjuje sogovornica. Nazadnje je tako zbornica skupaj s fakulteto za arhitekturo protestirala ob prenovi cerkve arhitekta Otona Jugovca v Retečah ter izolske bolnišnice arhitekta Stanka Kristla.
Zdi se, da gre izvor težav iskati v pomanjkanju znanja – ne le naročnikov, temveč tudi arhitektov. Zbornico skrbi dejstvo, da ne investitorji ne strokovna javnost niso dovolj informirani. V ta namen so v sodelovanju s pravnico Sašo Krajnc lani izdali knjižico Avtorska pravica v arhitekturi, kjer lahko arhitekti najdejo kar največ pojasnil o avtorskih dilemah.
Arhitektka Mima Suhadolc iz Društva arhitektov Ljubljana opozarja, da bi morali študenti arhitekture nekaj znanja o avtorskih pravicah nujno pridobili že med študijem, še natančnejša pa sta Tomšič in Koželj. Prvi predlaga ozaveščanje s prikazom videza zgradb pred posegom in po njem, recimo Hoferjeve trgovine v Kajuhovi ulici. »Potrebujemo vsaj stalno arhitekturno kritiko, zakon o arhitekturi in sankcioniranje kršitev, tudi inšpekcijsko, kar je utopija,« pogovor kritično sklene Koželj.
