Hitro sem spoznal, da ima slovenska zveza na čelu predsednika in ljudi, ki želijo razviti dobro reprezentanco. Igralci so mi všeč, zraven imam tudi odlične pogoje za delo. Gre za ključne elemente. Pot bo dolga. Trenutno smo 39. reprezentanca na svetu, toda želimo med najboljših deset. Imamo mlado ekipo, ki ima potencial, a potrebuje več izkušenj. Prav zato bo ključno, da se Slovenija uvrsti v svetovno ligo, kjer bo dobila tekme s težkimi nasprotniki.
Kakšen je prvi vtis?Najbolj me je presenetila volja, ki jo imajo fantje do dela. O tem sem se pogovarjal s svojimi pomočniki in vsi imajo enak občutek. To je ključen dejavnik, ki ga potrebuješ, če želiš doseči zastavljene cilje.
Kako dobro poznate miselnost slovenskih igralcev?Vsaka reprezentanca ima drugačno miselnost. Menim celo, da ima slovenska reprezentanca trenutno večjo željo kot italijanska. Razlika je ta, da Italija že vrsto let igra na najvišji ravni. Slovenska reprezentanca tega nima.
Toda dva Slovenca sta v preteklosti že igrala na visoki ravni, in to ravno v italijanski reprezentanci – Matej Černic in Loris Mania.Res je. Matej je dolgo igral zraven mene, Loris nikoli. Z Matejem sva skupaj preživela mnogo lepih trenutkov. Bil je zelo talentiran, toda s tem talentom bi moral doseči več. Kljub temu je igral v pomembnih klubih in bil član italijanske reprezentance, s katero je osvojil olimpijsko kolajno. Lorisa poznam manj. Vedno sva bila zgolj tekmeca. Zapomnil pa sem si, da je bil zelo dejaven in osredotočen odbojkar.
Ker ste bili izjemen igralec, vsi enako od vas pričakujejo na trenerskem stolčku. Čutite ta pritisk?Gre za dve različni stvari. Igralec je tisti, ki ima žogo v rokah, trener ob igrišču ne. Seveda lahko zdaj uporabljam mnoge izkušnje, ki sem jih dobil med igralsko kariero, toda vse več izkušenj imam tudi kot trener. Dobro vem, kako mora igrati moja ekipa. In tako kot se mora razvijati vsak igralec, se mora razvijati tudi trener.
Mnogi mislijo, da ste mesija slovenske odbojke, ki jo boste popeljali na vrh. Nihče vam ne nasprotuje, vsi vas podpirajo.Ne, ne, nisem mesija. Res pa je, da verjamem v lastno delo. Hkrati verjamem v ekipnega duha. Nikoli ni prva stvar tehnika ali telesna moč, ampak ekipna povezanost. Ključna sta pogovor in tovarištvo.
Pogovor v kakšnem smislu?Igralcem mora biti vse jasno. Na treningu jim razložim, kaj bomo počeli in kaj želim od njih. Če imam s kom težave, se z njim pogovorim. Enako mora veljati za igralce. Kadar se kdo znajde v zagati, mu je treba pomagati. Če kdo naredi napako, se ga spodbudi. Potrebna sta pozitivno razmišljanje in pogovor. Vsa ekipa mora imeti isti cilj.
Ima Slovenija morda prevelike cilje?Ne, zakaj? Cilji so pomembni, saj ustvarjajo željo. Seveda moramo biti tudi realisti. Zdaj smo 39. reprezentanca na svetu. Denimo Portugalska, ki bo naša nasprotnica v dodatnih kvalifikacijah, je 27. Letos moramo storiti velike korake naprej. Uvrstiti se moramo na evropsko prvenstvo, priti v svetovno ligo in nato priti v drugi del evropskega prvenstva. A to nam bo uspelo s tovarištvom in pogovorom.
Velike cilje in načrte je imela slovenske reprezentanca tudi s prejšnjima selektorjema Veselinom Vukovićem in Luko Slabetom, toda uspeha ni bilo.Korak naprej moramo narediti vsi skupaj. Uspeha ne prinese le trener, ampak igralci in trener skupaj, pa tudi vodstvo. Primer – preden je italijansko reprezentanco prevzel Julio Velasco, je bila ta slabša od 40. mesta, nato je osvojila evropsko prvenstvo. Res je, da je Velasco odličen trener, toda tudi igralci smo bili pogumni. Enako moramo doseči v slovenski reprezentanci, da bomo iz nje dobili ves potencial.
Toda Italija ima bistveno širši nabor igralcev kot Slovenija.To ni problem. Razliko vedno naredi zelo malo igralcev. Tudi v Italiji smo imeli le približno štiri igralce, ki so bili res na izjemni ravni in so odločali tekme. Kljub vsemu noben igralec ni nenadomestljiv, ker še vedno igra ekipa.
Kaj pa boste storili, ko bo kakšen igralec želel na prijateljevo poroko?Ponavljam – pogovor. Kadar delaš načrt dela, se pogovarjaš tudi z igralci. Če bo denimo Alen Pajenk rekel, da ima poroko sorodnika, in se bova pogovorila, mu bom dovolil. Verjamem, da lahko vsako situacijo rešimo s pogovorom. Če bo kdo manjkal, ga lahko nadomestimo. Pajenk je pomemben igralec, toda ni nezamenljiv. Bodo pa drugi dobili večjo odgovornost.
Če osvetlimo zaplet s poroko – selektor Slabe je trdil, da mora biti Pajenk z ekipo, ker ni imela zagotovljenega napredovanja, medtem ko je Pajenk želel izpustiti zadnjo tekmo z Latvijo.Tukaj je bil problem – selektor je bil prepričan, da potrebuje pomembnega igralca, a temu igralcu je bila pomembna prijateljeva poroka. Šlo je za očitno napako v komunikaciji. Takšne situacije ne moreš rešiti zgolj z igralcem, ampak z vso ekipo. Povejte mi, kaj si je tedaj mislila ekipa?
Bila je jezna.Normalno.
Mislim, da veste, kdo je bil med najbolj jeznimi.Da… A kadar je igralec del ekipe, je vedno najpomembnejša ekipa in ne igralec ali trener. Vsi se morajo pogovoriti in rešiti problem. Trener takšnih stvari ne sme reševati zgolj z enim igralcem. Vsak ima svoje mnenje, vsak razmišlja malo drugače in zato pride do konfliktov. Mnenja se morajo deliti v ekipi in znotraj nje se morajo rešiti problemi.
Se je Pajenk vrnil v reprezentanco, ker se je opravičil?Ne, vrnil se je brez opravičila. Jaz sem tisti, ki odloča. Gre za kakovostnega igralca, ki spada v to reprezentanco, hkrati je pokazal ogromno volje, da se je vrnil. O preostalem se mora pogovoriti z ekipo. Spet bom dal primer – kot igralec sem v italijanski reprezentanci mnogo let igral z Lorenzem Bernardijem, s katerim pa nisva bila nikoli prijatelja. Toda videl sem, da je izredno pomemben član ekipe, ker je resnično igral vrhunsko odbojko. Enako je on videl v meni. Na treningih in tekmah sva odlično sodelovala, a ko sva zapustila dvorano, je on šel v svojo sobo in jaz v svojo. Nisva bila prijatelja, toda imela sva spoštovanje do ekipe, zato sva sodelovala.
Kje se v vaši ekipi konča demokracija?Odločam jaz. Vedno. V moji ekipi ni demokracije. Jaz nosim odgovornost, zato odločam. Seveda se pogovarjam, izmenjujemo si mnenja, toda na koncu se odločim jaz.
Potem ste odprti za predloge igralcev?Jasno, pogovor je ključen, toda na koncu se mora odločiti trener. Tako je. Kadar bom med tekmo igralcu rekel, da mora pokriti določeno linijo, bo moral pokriti to linijo. Druge možnosti ne bo imel. Delati bo moral, kot bom rekel. Vsi bodo imeli jasna navodila.
Drugi igralec, ki je prišel v konflikt s prejšnjim selektorjem, je Dejan Vinčić. Prepričan je bil, da igra premalo.Odgovoril bom tako – pri meni je jasno, kdo je v prvi postavi in kdo v rezervni. Nato zagotovo pride do menjav, saj nihče ne igra enako dobro daljše obdobje. A ekipa potrebuje stabilnost. Igralci si morajo med seboj zaupati, a do tega pridejo s skupnim delom v skupnih situacijah. Če je veliko menjav, potem se ta občutek izgubi. Vsak igralec pa mora vedeti, zakaj igra, zakaj je na klopi in zakaj je doma.
Vaš predhodnik Slabe je razmišljal še o dodatnih rezih v igralskem kadru, s čimer naj bi povečal homogenost ekipe.Ne morem ocenjevati preteklosti. Vsak trener ima svoje mnenje. Luka Slabe je naredil veliko dobrih stvari, toda drugačen je kot jaz, zato ga ne morem ocenjevati.
Je pri vas možno, da iz ekipe odstranite kakega igralca?Seveda. Kadar igralec ne dela za ekipo in nima spoštovanja, ga odstraniš. Gre za situacije, ki se dogajajo. Trener mora ustvariti okolje, kjer se lahko povežejo različni značaji. Vedno so razlike v osebnostih, toda nad vsemi sta spoštovanje in ekipa. Kadar se kdo postavi nad ekipo, zanj ni več prostora, pa je lahko najboljši igralec.
V preteklosti se je večkrat zdelo, da je slovenske igralce v najtežjih trenutkih strah. Se to lahko spremeni?Na pomembni tekmi je vsakega strah. Toda kje dobiš samozavest? V dvorani s trdim delom! Ko se večkrat znajdeš v težkih situacijah, pridobivaš izkušnje in avtomatizem. Saj z menoj ni bilo nič drugače. Najprej sem izgubil v treh finalih državnega prvenstva, da sem v četrtem finalu končno osvojil italijanski naslov. Trikrat sem izgubil, da sem lahko postal prvak.
Za italijanske reprezentance je znano, da igralci s ponosom pojejo himno. Bo tako zdaj tudi v slovenski izbrani vrsti?Kadar oblečeš državni dres, je to velika odgovornost. Toda Italijani v resnici niso tako veliki patrioti, kot si mnogi mislijo. Gre bolj za mit. Pri ustvarjanju narodne zavesti so pomembna predvsem dejanja in ne petje himne. Če malo razširim temo – denimo v Franciji se ljudje bistveno bolj povežejo in složno nastopijo proti oblasti, kadar se ne strinjajo z njenimi ukrepi. Zberejo se na kakšnem velikem trgu in protestirajo. V Italiji tega ni. In prav v tem se pokaže narodna zavest. Zdaj se spet vračam na slovensko reprezentanco – od svojih igralcev pričakujem, da bodo čutili ponos državnega grba in zato igrali še bolje. V reprezentanci vedno predstavljaš vso državo, na kar mnogi ne pomislijo.
In še to – lahko v prihodnje pričakujemo v Veroni kakšnega slovenskega igralca več?Da, obstaja možnost. Slovenija ima precej dobrih odbojkarjev, ki bi lahko igrali v Veroni.