»Lahko smo srečni, da smo rojeni v prijaznem okolju za razvoj športa,« je lani ob priložnosti pripomnil Luka Mezgec. Kot kolesar je mislil na geografske danosti Slovenije, dostopnost kolesarskih strokovnjakov, pestrost cest, bližino razvitih kolesarskih dežel in morda še kaj. Cestno kolesarstvo je v času samostojnosti močno napredovalo, nemara najbolj med najbolj uveljavljenimi in globalnimi športnimi panogami. Na svetovni lestvici je Slovenija šele med letoma 2000 in 2003 prvič napredovala med najuspešnejših 20. Po kratki amplitudi navzdol je v naslednjih letih sledil konstanten napredek celo do 11. mesta v letu 2010. Zadnja leta ostaja Slovenija med petnajsterico držav, kar kaže vir »procyclingstat(istik)«.
Razsežnost slovenskega kolesarstva na globalni ravni se kaže tudi z drugačnimi kazalci. S tremi kolesarji na Giru, kjer vozi 198 kolesarjev iz 36 držav, je Slovenija glede na število prebivalcev najbolj zastopana država. Da sta en dan dva med enajsterico, je zagotovo presežek. Po številu profesionalnih kolesarjev v elitnih 18 ekipah svetovne serije je Slovenija po istem kriteriju, torej številu profesionalcev na število prebivalcev, tretja za Luksemburgom in Belgijo. Tudi najboljšo slovensko profesionalno ekipo Adria Mobil bi glede na proračun in uspehe lahko proglasili za eno najučinkovitejših in najracionalnejših na svetu. A ne zgolj zaradi prepričljive zmage Primoža Rogliča na dirki Po Azerbajdžanu. Ob vplivu na kolesarstvo ni zanemarljiv vpliv BDP in popularnost panoge v deželi, kjer Slovenija še zdaleč ni pri vrhu primerljivih držav. Če Simon Špilak, trenutno 13. na svetovni lestvici, po enem največjih uspehov na dirki Po Romandiji ni izglasovan za športnika tedna na nacionalnem radiu, to ni zgolj anomalija.
Glede na vložek je več težko narediti
Mozaik cestnega kolesarstva je zelo kompleksen. Baza je delovanje klubov. »Glede na vložek, ki je v primerjavi z drugimi podobnimi ekipami skromen, so uspehi tako dobri, da večjega presežka v prihodnje sploh ni mogoče narediti,« pravi Bogdan Fink, direktor Adrie Mobila. »Ta nivo dosegamo le zaradi entuziazma, s katerim delamo. Če bi bil podlaga le denar, ne bi šlo niti približno tako dobro,« izpostavi. Kot ekipi, ki je pri UCI registrirana v razred kontinental – tretji nivo ekip, jim je zaradi sistema mednarodne zveze onemogočen nastop na dirkah najvišjega nivoja svetovne serije in ekstra kategorije. V zadnjih štirih sezonah se ekipa Adria Mobil na svetovnih lestvicah stalno drži med 38. in 44. mestom. Na svetovnem prvenstvu v Firencah 2013 so v ekipni vožnji na čas osvojili 20. mesto, kar je eden od presežkov ekipe. Uspehi ne pomenijo napredovanja v višji razred. To omogoča le denar, s katerim je mogoče plačati več kolesarjev, z višjimi s pravilniki UCI določenimi zneski v pogodbi in večjimi stroški spremljevalne ekipe. »Sistem je napačno zastavljen. Malim, a uspešnim ekipam ne omogoča napredovanja, kot je denimo to v nogometu. Tekmovalni krog ekip je zaprt,« Fink pograja sistem.
Eden od zelo pomembnih elementov delovanja cestnega kolesarstva so seveda tudi finance. V nasprotju z nekaterimi drugimi slovenskimi športnimi panogami, ki so bazirale na prekomerni porabi in se kažejo v dolgovih, so v kolesarstvu plačali vse račune. Ostali so na zdravih temeljih. V nasprotju z nekaterimi drugimi panogami so se pravočasno prilagodili. Andrej Hauptman, eden najboljših kolesarjev vseh časov, je bil pred začetkom sezone 2011 glavni strateg za odločitev v KD Radenska Ljubljana, da usmerijo delo v kategorijo mlajših članov do 23 let in se osredotočijo le na njihov razvoj, starejšim pa dajo proste roke za odhod v druge klube. Obdržali so kontinentalno licenco UCI, vendar poredko dobijo priložnost za nastop na dirkah prve kategorije. V lanski sezoni je Adria Mobil imela 23 tekmovalnih dni na dirkah višje prve kategorije. Radenska le sedem, od tega štiri dni na dirki Po Sloveniji. »Mislim, da je bila odločitev pred leti pravilna. Mladi kolesarji imajo vrhunske pogoje. Uspešni lahko napredujejo v elitne ekipe svetovne serije, kot je uspelo Janu Polancu in Luki Piberniku. Tisti, ki ne zmorejo, še vedno lahko najdejo mesto v Adrii Mobilu ali tujini. Sistem je dobro zastavljen. Seveda pa bi z večjim finančnim vložkom lahko naredili še več, a v omejenih razmerah je treba delati kompromise in narediti maksimalno iz tega, kar je dano,« razmišlja 40-letni Andrej Hauptman, trener starejših mladincev v klubu, medtem ko za člane skrbi Marko Polanc.
Prehod iz gorskega kolesarstva slovenska značilnost
Slovenska značilnost dela v kolesarskih klubih je, da se izjemno posveča vsem posameznikom, ki kažejo talent in so pripravljeni delati. Prav zato se je tudi zgodil primer Primož Roglič, ki ga v drugih sredinah nemara ne bi jemali resno. Ko se je prikazal pred Polancem in Hauptmanom, je že prerasel kategorijo U23. In prav Hauptman je bil tisti, ki je pred leti dal priložnost gorskemu kolesarju Luki Mezgecu. Tudi prihodi najboljših gorskih kolesarjev v cestne klube so izrazita slovenska značilnost. Mezgec ni bil prvi, na gorskem kolesu je denimo začel tudi Jure Golčer. In ni niti zadnji, saj s preobrazbo v Radenski poskušata Gregor Krajnc in Rok Korošec. Slednji letos z največ uspeha na dirkah Pokala narodov UCI, ki je že sedem let reprezentančni projekt KZS in selektorja Martina Hvastije. Ob tem število dirk stalno pada. Hauptman se strinja, da je 14 tekmovalnih dni, kolikor jih je v Sloveniji za člansko kategorijo, seveda premalo. »Dobro je vsaj to, da so okoli nas dežele, kjer so kakovostne dirke in tako lahko z nizkimi stroški tekmujemo tudi tam,« pravi Hauptman. Glede letnega proračuna za člansko ekipo je pripomnil, da je tako skromen, da se s tem ne bo hvalil.
Korak nazaj so po sezoni 2013, ko je bila na robu potopa, naredili tudi v kranjski Savi. Po izgubi dolgoletnega glavnega sponzorja so z zmanjšanim proračunom ohranili delo z mladimi, a ekipe niso registrirali kot profesionalne ekipe UCI, zato po pravilniku ne morejo nastopiti na dirki Po Sloveniji, lahko pa nastopijo posamezniki v dresu reprezentance. »Seveda bi se radi vrnili na nekdanji nivo, a z glavo skozi zid ne bomo rinili,« pravi Matjaž Zevnik, ki je v turbulentnem obdobju prevzel glavno breme v klubu. »To je projekt za tri, štiri leta naprej. Potrebujemo čas in domače kolesarje. Kupovali ne bomo. Po kriznem letu imamo sedaj dobro osnovo, vso opremo, le dodatnega denarja še ne. Imamo samo mlade kolesarje in za njih obsežen tekmovalni program. Le v Adrii Mobilu dirkajo na bolj kakovostnih dirkah. Sami imamo možnost nastopa na številnih dirkah nacionalnega nivoja v Italiji. Ker je dirk v Sloveniji malo, se kaljenje mladih kljub vsemu normalno odvija. Redno bi radi imeli dva ali tri reprezentante med mlajšimi člani U23 in to je dobro za te razmere,« se je razgovoril Zevnik.
Da bi Slovenija imela elitno profesionalno ekipo, v kateri bi bili zbrani najboljši slovenski kolesarji in imeli s tem tudi možnost nastopa na vseh največjih dirkah na svetu, je skoraj utopično razmišljati. To, kar je z žensko profesionalno ekipo BTC City Ljubljana uspelo Gorazdu Penku, je v moškem delu skoraj misija nemogoče. Penko je skupaj zbral najboljše slovenske cestne kolesarke in jim dodal še močne, manj uveljavljene tujke, s katerimi nastopa na vseh največjih dirkah svetovnega pokala. Kot glavni razlog je treba vedeti, da je razlika med moški in ženskim kolesarstvom podobna kot pri nogometu. Preskok na višji nivo bi bil torej možen le v primeru, da bi z dodatnim vložkom sponzorjev izkoristili potencial Adrie Mobila. »Če bi imeli letni proračun, kot ga imajo košarkarji Uniona Olimpije, bi vozili francoski Tour,« se s primerjavo pošali Fink. A šala ni daleč od resnice. Z letnim proračunom okoli 2,5 milijona evrov bi se, kot kaže nekaj primerov, dalo približati nastopu na italijanskem Giru. »Že Marko Kump in Primož Roglič sta kolesarja takega kalibra, da bi zagotovo tam lahko marsikaj dosegli,« je prepričan Fink. Za primerjavo, letni proračun poljske ekipe CCC Sprandi, ki je z Grego Boletom dobila povabilo na Giro, presega štiri milijone evrov. Ob tem Fink, tudi predsednik odbora za cestno kolesarstvo, opozori na detajl: »Ko sem zadnje dni na Eurosportu spremljal dirko po Azerbajdžanu, sta komentatorja pravilno izgovarjala imena kolesarjev in ekipe s pravilnim naglasom, kar je zagotovo zasluga desetletne pristnosti v tem športu. Potrebovali smo deset let, da smo si ustvarili tak ugled. Ugled tudi nekaj šteje.«
