Da v večnem sedanjiku živijo najstniki, je razumljivo, to je čas najbolj intenzivnega iskanja sebe, in ob napadu mozoljev je težko imeti globlje uvide v kontinuum časa. Tisto, kar je bolj presenetljivo, je, da v tem blaženem sedanjiku živijo tudi izobraženci, predvsem pa odgovorni v šolstvu in učitelji zgodovine. To je nadvse zaskrbljujoče: kot znak večne pubertete ali pa popolnega prezira do humanističnih kulturnih temeljev.
Zgodovina je v tej državi postala predpražnik, to dokazujejo politiki in ihani. A da so se zgodovinarji odrekli svojemu poklicu, da so si dovolili od analfabetov, ki ustvarjajo nekakšne kreacionistične zgodovinske kurikulume, v katerih tudi nacizem ni drugega kot ob boga dana epizodica, drugo vojno v učbenikih omejiti na en odstavek, je intelektualna strahopetnost brez primere, je odpoved temeljnem same zgodovinske vede. In to v času demokracije.
V tistih prejšnjih, hudih časih je vesoljno pomembnost mojih hormonov, denimo, krotil profesor Benkovič. Gospod profesor, tako smo mu pravili, kadil je cigaro in bil je brezsramen. Zmerjal je svoje kolege in nas, dijake, opletal, da bedaste »dečve«, ki ne ločijo Rima od Aten, spadajo med piskre, enako »brihtni dečkoti« pa za stroj, ki ve bolje. Politično nekorekten do konca, in čudežno nedotakljiv – med poukom je odprl okno in s svojo cigaro mirno uprizarjal Churchilla. Ko ga je zalotila »tršica« za samoupravljanje, jo je, revo, vso koščeno in spotegnjeno, nagnal iz razreda. Grozno. Toda – ko je šolski svet odločal o izključitvi treh dijakov, je bil edini, ki me je kot dijaško predstavnico podprl v mnenju, da izključitev pol leta pred maturo pomeni maščevalen, ne vzgojen ukrep, ki lahko izključenim zapečati usode. Zagrmel je s takšno avtoriteto, njegova srčnost in temeljna naklonjenost tistim trem butljem, ki jih je sicer v razredu nenehno zmerjal, je bila tako očitna, da je zaprla kljun ozkosrčnim, birokratskim kokodakanjem ostalih profesorjev. Kajti – profesor je bil govorec. V razred je prihajal praznih rok in eno uro govoril. Govoril je zgodbe, govoril jih je tako, da si se zleknil čez mizo, se naslonil na komolec in pozabil na vse. Ko je zazvonilo, si se zdrznil. Z njim si pretekel Maratonsko polje, »pretauhal« Rubikon, preplezal Alpe in preživel Stalingrad, njegova zgodovina je bila feljton, ne zbir letnic in imen, ampak zbir dogodkov, vzrokov, posledic, predvsem pa ljudi iz mesa in krvi, kot ti, kot jaz. Govoril je o nas – kot tista uboga Avstrijka, skoraj tvojih let, dečva, ki jo pošljejo v razplod tja, k Napoleonu, korziškemu kmetavzu, revolucionarju, in ja, jasno, mokre sanje samodržcev: absolutna moč! cesar!, dokler mu niso dali žolča piti….
Pojma nimam, od kod mu možnost za tako deviantno profesuro in ali so bile njegove interpretacije strokovno korektne. A dal nam je temeljni občutek za zgodovinski čas, za njegov kontinuum, neprecenljivo sporočilo o zgodovini kot najboljši učiteljici, o njenem vplivu na posameznika in skupnosti, o ponavljajočih zablodah in utopijah, o vračanju istih vprašanj in napak. Odprl nam je oči za to, kako pogubno moč imajo neumnost, nadutost in pritlehnost v odločitvah, ki lahko poženejo na bojno polje milijone nedolžnih.
Ne pravim, da mora biti vsak učitelj tak norec. A zgodovinar, ki mulariji ne zna pripovedovati zgodb, kar je sanjska služba v primerjavi z njegovim kolegom, ki poučuje kemijske formule ali nepravilne glagole, ki jim ne zna na nazoren način dopovedati, da imata ne le vojna v Siriji in pohod skinov na geje, ampak celo hlače, ki jim visijo tam nekje nizko pod ritjo, svojo zaporniško zgodovino, da jim jutri brez včeraj lahko odvzame prav vse, od pravice do novega telefona do nezastrtega sonca, res ne sodi v šolo.
In kot rečeno, izvirni greh je res v kurikulumu, okuženem z desničarskim »uravnoteženjem« zgodovine, a šolniki so na to pristali, niso se glasno uprli tistemu le enemu odstavku o drugi svetovni vojni v učbeniku, niso glasno opozorili, kaj se dogaja. Vdano podajajo to amputirano zgodovino, in tako otroci o vojni več izvedo pri babici ali pred sodiščem kot v šoli.
Pozaba zgodovine – ta škandalozni izbris najstrašnejšega dogodka v človeški zgodovini – prinaša korist le kapitalu in diktaturam, le oni rabijo lobotomiranega delavca, in ima smisel samo za krivce. »Pozabljajo« jo Italijani, prirejajo jo Japonci. Kaj mi počnemo v tej »častni« družbi? Smo bili napadalci? Smo vdrli čez meje, pobijali prebivalstvo? Ali pa smo bili napadeni in smo se branili? V čem kruti obračuni med branitelji in kolaboranti, ki so se dogajali po vsem svetu, od Francije do ZDA, zmanjšujejo neizmerno trpljenje ljudi pod okupacijo?
