To je bilo že tretje veliko tekmovanje, na katerem je Slovenijo vodil Matjaž Kopitar in bil vnovič neuspešen. Ker v hokeju ni veliko trenerjev, ki bi ob osemnajstih porazih na devetnajstih tekmah dobili še četrto priložnost, bi danes zvečer moral ponuditi odstop. Ne smemo spregledati, da je imel ob ustoličenju na selektorsko mesto decembra 2010 poseben status tudi zaradi zvezdniškega sina, kar mu je v javnosti kot trenerju brez večjih izkušenj dvignilo avtoriteto. V njegovi službeni izkaznici bo vedno pisalo, da je z reprezentanco na najvišji ravni pogrnil vselej, ko je bilo moštvo pod pritiskom rezultata. Seveda nihče ne oporeka sijajnemu dosežku v olimpijskem Sočiju, a reprezentanca je na igrah ob Črnem morju vendarle nastopila brez bremena.
Matjaž Kopitar je kot selektor živel zelo udobno, saj ga večina medijev kljub nekaterim zgrešenim potezam ni kritizirala. Nekje se mora poznati, da je vsako sezono odrezan od dogajanja v slovenskem hokeju, saj večino časa preživi v Los Angelesu. Ker v športu štejejo le rezultati na igrišču, trener pa je vedno najbolj odgovoren za neuspeh, bi se moral po skoraj petih letih umakniti že iz higienskih razlogov. Nobeno naključje ni, da je Slovenija v Ostravi spet zamudila veliko priložnost, da bi se utrdila v najvišjem razredu svetovnega hokeja, kar je sodilo v sklop njene dolgoročne vizije. Sedanji reprezentančni rod je zagotovo imel dovolj kakovosti za obstanek med elito, a v skupino A očitno ne sodi, kar je med drugim zgolj preslikava klavrnih razmer v panogi.
Številke razkrivajo, da je domači hokej na poti v brezno. Ob zadnji grenki izkušnji članske vrste v Ostravi sta se od primerljive konkurence močno oddaljili reprezentanci do 18 in 20 let, ki sta pristali celo v tretji ligi. Vodstvo hokejske zveze je bilo nespretno, ker ni našlo primernega načina za obuditev klubske scene, ki se je znašla skorajda na robu preživetja. Obenem se število igralcev v ključnih starostnih kategorijah nevarno zmanjšuje, močno pa se je upočasnil tudi razvoj hokejistov pri prehodu med člane. Vse to je dediščina narcisoidnega predsednika zveze Matjaža Rakovca, ki poraza nikdar ne bo pripravljen priznati.
Vse kaže, da se Rakovčev čas v hokeju naposled izteka, kar sluti tudi sam. Njegovo obnašanje v soboto v prostoru VIP, ko je pozabil na manire in skupino ljudi za sosednjo mizo brez dovoljenja nadlegoval s fotografiranjem, ni bilo vredno naziva predsednika hokejske zveze. Ker v hokeju nima več kaj pokazati, je njegova zamenjava logična. V Ostravi se je s pomembnimi hokejskimi funkcionarji že rokoval kandidat za Rakovčevega naslednika na prihajajoči skupščini...
