Kolektiv Neue Slowenische Kunst (NSK) so leta 1984 formirali člani treh umetniških skupin, multimedijske zasedbe Laibach, skupine vizualnih umetnikov Irwin in gledališke skupine Gledališče sester Scipion Nasice. Na dan ustanovitve NSK je bila v njegovem okviru formirana še skupina za oblikovanje Novi kolektivizem, pozneje pa tudi Oddelek za čisto in praktično filozofijo, Retrovizija, Film in Graditelji. Enemu najbolj iskanih slovenskih umetniških izvoznih artiklov v Moderni galeriji zdaj posvečajo prvo pregledno razstavo nasploh – to je NSK od Kapitala do kapitala, ki jo je zasnovala direktorica omenjene galerije Zdenka Badovinac. Postavitev zajema čas med leti 1980 in 1992.
Nemogoče zaobjeti bistvo
NSK je bil osnovan kot organizacija, ki ustvarja na področju med ideologijo in umetnostjo. Nobeno njihovo delo ni bilo zgolj artefakt, slika, gledališka predstava, koncert, propagandna akcija, provokacija, ampak običajno vse to skupaj. Njihov cilj je bil vzpostavitev čim širše fronte povezanega umetnostno-političnega delovanja in ustvarjanje Gesamtkunstwerka, celostne umetnine, ki bi presegala nacionalni prostor. Sicer je gibanje temeljilo na nenehnem spreminjanju ali retrokonstrukciji, zaradi česar je praktično nemogoče zaobjeti njegovo bistvo, vsekakor pa je kolektiv dinamiko črpal predvsem iz »zakona protislovja«, njihov zaščitni znak je bil tudi izpostavljanje motečih lastnosti, ki so bile v nasprotju z javno podobo sistema. Vendar je gibanje v enaki meri kritiziralo tako tedaj propadajoči socializem kot prihajajoči globalni kapitalizem. A pri NSK ni šlo za uveljavljene načine umetniške kritike ali ironije, temveč za afirmativne postopke in nadidentifikacijo.
Kolektiv, v katerem je bila vseskozi vzpostavljena enakost med skupinami, je kot zadnji skupni projekt leta 1992 ustanovil NSK državo v času, ki je država brez fizičnega ozemlja in se tako ne istoveti z nobeno obstoječo državo. Na ta način se je NSK odločil za globalno skupnost, ki ne temelji na teritorialnih ali ekonomskih principih, pač pa na etiki, estetiki in mišljenju.
Trajanje kot glavna vsebina
Kot pojasnjuje kustosinja razstave NSK od Kapitala do kapitala Zdenka Badovinac, postavitev sledi osnovnim dogodkom treh ustanovitvenih skupin, pa tudi ostalih oddelkov kolektiva. Vsaka skupina je predstavljena v svojem prostoru, hkrati je velika dvorana Moderne galerije posvečena predvsem trem ustanoviteljem, kjer so izpostavljene njihove skupne točke in razlike skozi različne teme. Ena od teh je država, in sicer na eni strani razpad države, na drugi gradnja umetniške države. Tej sledi tema institucionalne gradnje, kjer gre za poudarek nujnosti sprememb v umetniškem sistemu, tako doma kot v mednarodnem prostoru. Naleteti je mogoče še na tematiko kapitala.
»Delo posameznih skupin sem predstavila z dogodki, kot so koncerti, razstave, predstave, performansi, javne akcije in podobno, da bi izpostavila, kako so posamezna umetniška dela NSK v sebi zaključene celote in hkrati deli trajajočih procesov, kar je ena izmed ključnih značilnosti delovanja skupin NSK,« pojasnjuje Zdenka Badovinac, ki primakne še, »zdi se, kakor da bi bila v posamezna dela vgrajena koda ponavljanja in s tem skozi leta in desetletja neprestanega vračanja motivov in principov. Tako je ena glavnih vsebin NSK pravzaprav čas oziroma trajanje.«
Paleta reakcij na kapitalizem
Naslov razstave NSK od Kapitala do kapitala želi »razbiti stereotip, da je NSK povezan zgolj s kritiko socialistične družbe tistega časa«. Svojo trditev kustosinja podkrepi takole: »NSK že ob svoji ustanovitvi s pretiranim identificiranjem z državo ali birokratskimi strukturami pravzaprav pove, da obstoječi sistem ne funkcionira več in da ga bo kmalu nadomestila totalnost kapitala.« Na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, torej na prehodu v kapitalizem, so vse tri ustanovitvene skupine zasnovale projekte z naslovom Kapital, vsaka pa je na spremembo sistema reagirala po svoje. Zasedba Laibach je z istoimensko ploščo govorila o kapitalu kot o »akumulirani travmi, na kateri gradi vsaka politična ali gospodarska moč«, Kozmokinetični kabinet Noordung je v peturni konferenci oziroma performansu opozarjal na pogoje kulturne produkcije, skupina Irwin pa je »svojo lastno zgodovino in aktualni trenutek označila kot kapital« s tem, ko je na svoje slike montirala table, snete s stavb političnih organizacij, in nanje napisala »kapital«.
Poleg tega je kapital tudi NSK sam. »NSK je bil kot banka, v katero so vsi člani neprestano vlagali ideje, in več kot so iz nje jemali, več se ji je vračalo. Ne glede na to, koliko lahko posamezne vsebine pripisujemo tej ali oni skupini, se je s kolektivnostjo vedno ustvarjal neki presežek, ki ga ne moremo pripisati nobeni od posamičnih skupin,« skuša zapleteni ustroj NSK nekoliko razvozlati Zdenka Badovinac.
Še vedno vzbuja nelagodje
Razstava s podnaslovom Neue Slowenische Kunst, dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije je pravzaprav prva pregledna razstava o umetniškem gibanju NSK. »Odgovor na vprašanje, zakaj se ta razstava ni zgodila prej, je zelo kompleksen. Eden izmed razlogov je gotovo v ambivalentnem odnosu tega prostora do NSK, ki vsekakor še vedno vzbuja nelagodje,« je prepričana sogovornica, ki to postavitev označuje kot svoj doslej najzahtevnejši kuratorski projekt.
»NSK je težko obvladljiv fenomen, najbolj zaradi svoje kompleksnosti in ambivalentnosti. Že samo delo posamičnih skupin je težko zagrabiti znotraj enega preglednega projekta, kaj šele celoten kolektiv NSK. Ker je to prva razstava o NSK, sem bila pred mnogimi težkimi nalogami: najprej sploh zbrati masiven material. Urejanje tega je bil dolg in zapleten proces, saj dela NSK niso zgolj klasične umetnine. Poleg tega je za nekaterimi projekti ostala precej slaba in neurejena dokumentacija,« se po preteklem delu ozira Badovinčeva, ki opozarja, da so resnično obsežen projekt pomagali zgraditi številni kolegi iz Moderne galerije kot tudi zunanji sodelavci.
Razstava, ki se bo v Moderni galeriji zaprla 16. avgusta, bo nato potovala tudi v tujino. Za zdaj je znano, da bo marca prihodnje leto prenesena v muzej Van Abbe v Eindhovnu, nekaj mesecev kasneje pa še v Muzej sodobne umetnosti Garage v Moskvi.
