Največjo krivdo nedvomno nosi država že s tem, ko je odločitve o tako zahtevnem področju, kot je ravnanje z odpadki, prepustila občinam. In to celo brez jasne dolgoročne strategije. Tako je veliko vprašanje, ali bo Sloveniji uspelo do leta 2020 postati družba recikliranja, kot zahteva Evropa.

Dolenjski Cerod II se je vlekel dolgih osem let. Novomeščane sta z bliskovito hitrostjo prehitevala razvoj tehnologije pa tudi zakonodaja. Tako so morali vlogo za kohezijska sredstva kar štirikrat dopolnjevati, zaradi vse več ločeno zbranih odpadkov pa predvideno zmogljivost centra oklestiti s 55.000 na 41.000 ton. Toda lansko pomlad bi moralo biti ob podpisu sofinancerske pogodbe če že ne tedanjemu novomeškemu županu Alojziju Muhiču, pa vsaj ministru Dejanu Židanu jasno, da je projekt še vedno močno predimenzioniran. Na deponiji v Leskovcu se je namreč odložilo »le še« 24.000 ton odpadkov. Kalkulacije nekaterih s smetmi iz drugih občin, medtem ko so po državi že odpirali prve centre za predelavo odpadkov, se pač niso izšle.

Židan je Novomeščanom sicer čestital za vztrajnost, a hkrati priznal, da država s spreminjanjem pravil igre res ni bila najbolj korektna. Medtem so Novomeščane elegantno prehiteli v 40 kilometrov oddaljenem Krškem in (brez kohezijskih sredstev) zgradili svoj center. Da bi zato Posavje projekt Cerod II namerno zaviralo, je krški župan Miran Stanko odločno zanikal. A komunalno podjetje Kostak, katerega največji lastnik je prav občina Krško, je dolenjskim in belokranjskim občinam že poslalo ponudbo.

Hkrati je tudi državi postajalo jasno, da res ne potrebujemo predvidenih devetih regijskih megacentrov, saj lahko že samo nastajajoči ljubljanski velikan, vreden 112 milijonov evrov, pokrije polovico vseh slovenskih potreb po obdelavi odpadkov. Pa je bilo to pred desetletjem res tako težko izračunati? Občinam bi bilo prihranjenega ogromno dela in predvsem denarja, ki so ga že zapravile za pripravo projektne dokumentacije. Da ne govorimo o tožbah izbranih izvajalcev in smešenju pred Evropo.

Ekologinja dr. Marinka Vovk, mama centrov ponovne uporabe pri nas, je že davno povedala, da je poanta v ločevanju odpadkov doma. Tam, kjer so izvajalci uvedli sistem zbiranja od vrat do vrat, so v treh mesecih zmanjšali količino mešanih odpadkov na 30 do 35 odstotkov. Torej se da. Hitro in poceni. Seveda je treba ljudem natančno povedati, kam sodi umazana škatla od pice ali povoščena kuverta, pred vrata pa jim postaviti dovolj zabojnikov vseh barv. Še najmanj bi moralo biti sivih.