Sodelovanje s kustosinjo in galeristko Elizabeto Betinski se je začelo pred leti, ko sem dvakrat razstavljala v njeni losangeleški galeriji Overtones. Obe razstavi sta bili odmevni, s kritikami v L. A. Timesu in v ameriških umetnostnih revijah. Tako je za razstavo losangeleških umetnikov na bienalu izbrala eno izmed mojih tam predstavljenih del, video objekt Vodnjak želja, ki je delo, ki »potrjuje življenje«, kot se je izrazila. Vodnjak želja je cilinder iz betonskih zidakov, ki spominja na studenec, v katerega je na površini oziroma v globini, kjer bi bila sicer voda, projicirana podoba odprte srčne mišice oziroma dveh, ki utripata v skupnem ritmu. Zvok pa ni zvok src, ampak se sliši vodne kaplje, ki padajo in odmevajo v ritmu utripa srčnih mišic.
Ali naslov razstave We must risk delight, ki je stih pesnika Jacka Gilberta, pomeni nekakšen boj proti vsesplošnemu malodušju in vdanosti?Gotovo. Ves bienale, vključno z motom All the worlds futures (Vse prihodnosti sveta), je letos na to vižo. Sama sem si sicer v Benetkah želela predstaviti svoj najnovejši projekt Belo zlato, ki je bil januarja predstavljen v galeriji Kresija v Ljubljani, a ni šel v koncept celotne razstave, ker je po mnenju kustosinje preveč kritičen, črnogled. V Belem zlatu gre za povečano sladkorno kocko, na katero so projicirane množice ljudi, ki vrvijo na vse strani in od daleč spominjajo na mravlje. Projekt govori o potrošništvu, odtujenosti.
Kaj pa druži ali ločuje dvajset avtorjev iz Los Angelesa?Razstava želi prikazati sobivanje raznolikosti, ki je značilno za to mesto, saj smo iz vseh vetrov, različnih kultur in ras. Delamo v različnih medijih, tako da je naš skupni imenovalec predvsem upanje, da ima naša družba še možnost, da se prelevi iz sebične, grebatorske in skorumpirane horde v nekaj bolj »človeku prijaznega«.
V Benetkah je na ogled tudi vaš video Nočni izvir.Tako kot Vodnjak želja tudi Nočni izvir nadaljuje preizkušanje meja človeškega telesa in je z Vodnjakom v dialogu. Projekcija na opečno steno starega skladišča za sol nad vodnjakom prikazuje vodni izvir oziroma gejzir, ki skozi zemljo in kamenje prodira na dan. Vendar sta zemlja in kamenje v neprestanem gibanju in spreminjanju in kmalu ugotovimo, da gre za nekaj popolnoma drugega, nekaj, kar je po skromnih človeških zmogljivostih nemogoče... Ampak narava je čudež, zato je tudi Nočni izvir po mojem mnenju mogoč. Razstavljam pa še fotografski triptih Zasip. Tiske v Ameriki že dolgo razstavljam, v Evropi bo pa to komaj drugič.
Kaj menite o reku, da je sreča subverzivna, kadar jo prakticiramo kolektivno?Super! Jaz sem za kar koli, kar je subverzivnega.
