Avtor se z romanom pridružuje obravnavi motiva izbrisanih v slovenski književnosti, ki tokrat za razliko od Mazzinijeve Izbrisane ni analiziran kot družbeni in psihosocialni fenomen, pač pa kot težko umljiv birokratski absurd, ki s tečajev nepovratno vrže zasebna življenja prizadetih. Zato roman funkcionira celostno – ves čas smo namreč v njegovem širšem družbenem kontekstu, ki ga spretno slika skozi portrete okolja (Ljubljane konec 80. let, balkanskih vasi med vojno) ter socialne, ekonomske in (pop)kulturne realnosti. A hkrati ta svet oživi šele skozi junake, ki jih avtor obravnava z izjemno širino in empatijo. Četverico v skupno zgodbo poveže z občutkom za dinamiko medsebojnih odnosov, ki jih nasilno prekine administrativna smrt enega od njih, ki se konča z njegovo neprostovoljno potjo na Balkan zgodnjih 90. let in prisilno priključitvijo vojni vihri. To je Dogodek, ki v življenju vseh pusti zev, razpoko, v katero jih vleče še dolga leta po tem in v katero jih v romanu tudi dokončno potegne. Avtor zgodbo pripelje do vrhunca z nadrealističnim alternativnim koncem ter s potovanjem globoko v jedro sentimenta, ki ostane za prezgodaj prekinjenimi ljubeznimi in prijateljstvi, ki jih nasilno pretrga življenje.
Konec. Znova je odličen roman, ker je branje za skoraj vsakogar. Za tiste, ki prisegajo na zgodbo, ki ne sme niti za trenutek izgubiti bralčeve pozornosti. Ali na junake, ki bralca vseskozi vznemirjajo bodisi s podobnostjo bodisi z razliko. Na ravno pravo mero razmisleka, ki ni banalen, in filozofije, ki ni filozofaža. Pa hkrati za tiste, ki prisegajo na oblikovno in slogovno razgibanost. Univerzalno bralsko priporočilo pa je predvsem zato, ker občo človeško izkušnjo obravnava pisateljsko inteligentno – z vse preredko kombinacijo nagovora tako čustev kot razuma.
