Če ste se v zadnjem času kaj krepčali v krčmi Pri veseli kravi, ste najbrž slišali direndaj. Nič čudnega, tako bo še vse leto, častitljivo okroglo obletnico namreč praznuje prvak med muci in ljubljenec otrok, Maček Muri. V Mladinski knjigi, kjer so pred štiridesetimi leti prvič izdali samostojno slikanico o črnem lepotcu, ki sta si ga zamislila pisatelj in pesnik Kajetan Kovič ter ilustratorka Jelka Reichman, so pred nedavnim v starih arhivih našli celo dokumentacijo o Murijevem rojstvu (torej prvem izidu knjige). »Rojstni list« za veseli dan razglaša 8. december 1975 in konec leta bo rojstnodnevno rajanje nemara doseglo vrhunec, že v teh dneh pa v knjigarnah Mladinske knjige po vsej Sloveniji organizirajo srečanja z Murijem. Najmlajši lahko tako s svojim junakom plešejo, prepevajo, berejo in se z njim celo fotografirajo. Velenjčani, Novomeščani in Ljubljančani so si z mačjo torto v teh dneh že postregli.
Resnični maček kot navdih
A medtem, ko si slavljenec krtači suknjo, da bo v mačjih časopisih res videti kot pravi šarmantnež, se zdi prav, da preverimo, kaj je na tem liku tako posebnega, da še danes očara male in velike. Kajetan Kovič je rad povedal, da je bil črnodlaki junak ustvarjen za otroke od 3. do 90. leta, ki bi v njem lahko ponovno našli svoje lastno otroštvo, in številke pričajo, da se lahko v tem opisu prepoznamo mnogi. Maček Muri je namreč kot samostojna slikanica (v različnih zbirkah, kot so Velika slikanica, Domače branje ali Miniaturka) doslej izšel že v več kot 155.000 izvodih in bil že dvajsetkrat ponatisnjen.
Koviču se je mačja pripoved prikradla v misli, ko je resničnega črnega mačkona iz Radencev prinesel v Ljubljano, a ga je sosedov poštar ranil s kamnom in mali nesrečnik se je raje vrnil v domače loge. V spomin na muca, ki se v naši prestolnici ni pretirano dobro znašel, je pesnik napisal prigodo o Mačku Muriju, ki se dogaja v mestnem okolju – in res se zdi, da mu v družbi Muce Mace nič ne manjka.
Velike skrivnosti rekorderja
Leta 1975 je bil urednik za otroško književnost pri Mladinski knjigi Niko Grafenauer, ki se še danes spominja Murijevih začetkov. Kovičevi teksti so se mu zdeli izjemni prav zato, ker so bili humorni in obenem subtilni v prikazu otroške igre in medsebojnih odnosov, kaj šele odnosa do živali. A ikoničnega mačjega junaka morda današnje generacije ne bi več poznale, če se ne bi Kovičeva pripoved tako nežno zlila z ilustracijami Jelke Reichman. »Jelka je znala prisluhniti ne le humorju, temveč tudi občutljivim situacijam v knjigi,« meni Grafenauer, ki se mu zdi pomembno, da zna urednik začutiti sporočilo zgodbe, ki bi bilo otrokom blizu tudi v slikaniški različici. »Navsezadnje bi Murija lahko imenitno upodobil tudi Milan Bizovičar, a Jelka je liku dodala določeno ženstvenost, ki je značilna za njene ilustracije,« dodaja nekdanji urednik.
In ko smo Jelko Reichman, ilustratorko, ki ne slovi le po Mačku Muriju, temveč je ilustrirala še mnoge druge otrokom ljube zgodbice, denimo Miškolina, Šiviljo in škarjice in Cepecepetavčka, povprašali po mačkonovem uspehu, je odgovorila, da ga ne zna pojasniti. Čeprav je slikovno opremila več kot 160 knjig in se je z vsako enako potrudila, je le Muri postal rekorder. »Vsak avtor je seveda vesel, če njegova zamisel dolgo živi, ampak vnaprej je to nemogoče predvideti. Pri knjigi je kot pri otroku; želiš mu vse najboljše, prihodnosti pa ne poznaš,« razlaga ilustratorka, ki jo je v sodelovanje s Kajetanom Kovičem leta 1975 pritegnilo tudi dejstvo, da sta bila oba navdušena nad mačkami in njihovo samosvojo naravo.
O mačji in človeški družbi
No, zagotovo je šlo pri Murijevem uspehu za mikavno kombinacijo besedila oziroma pesmic in ilustracij, a to še ne pomeni, da je Maček Muri zgolj čtivo za otroke. Dragica Haramija, specialistka za otroško in mladinsko književnost na mariborski pedagoški fakulteti, poudarja, da je v omenjenem besedilu pravzaprav govor o človeški družbi. In res, spomnimo se, da Muri ni vrstnik otrok, temveč je že pravi mačji gospod, ki poseda po lokalih Mačjega mesta in prebira časopise (z vejicami in pikami vred), kar več kot očitno kaže, da ga nikakor ne smemo jemati neresno. »Pesmi o Muriju, ki se v knjigi prepletajo s proznim delom, kar same skočijo v uho. Ne nazadnje premore črni muc od reke Mure – zato ime Muri – polno imenitnih lastnosti, zato lahko združuje generacije,« še dodaja profesorica.
K njegovi priljubljenosti so brez dvoma prispevale še številne gledališke in radijske igre ter muzikali; Muri je menda gostoval celo v baletni predstavi, pred slabima dvema letoma pa smo si največji podporniki Murijevega življenjskega sloga lahko ogledali tudi 3D-animirano mini serijo. A nobeden od mačkonovih nastopov zunaj knjižnega okvira ni bil tako dobro sprejet kot pesmica o Muriju, za katero celo najmlajši vedo, da jo še danes najbolj doživeto zapoje rdečelasa Neca Falk.
Priljubljen v glasbeni podobi
Nekoliko manj znano je, da je besedilo uglasbil kitarist in skladatelj Jerko Novak. Slednji je s Falkovo sodeloval že konec sedemdesetih let v sklopu predstav v Mladinskem gledališču, uglasbitev Mačka Murija pa je prišla na vrsto leta 1984. »Odličnim besedilom sem dodal glasbo, ki sem jo slišal v svojem otroštvu in mladosti, svoje je prispevala še sijajna glasbena interpretacija. Niti slučajno si nismo predstavljali, da bo to prineslo tak uspeh, kot ga je Muri kasneje doživel,« o nepretencioznosti projekta pripoveduje Novak. V devetdesetih let so tako s Falkovo prepotovali vso Slovenijo in po zaslugi Murijevega šarma prodali že več kot 115.000 kaset in zgoščenk.
Da bi ljubki fenomen še trajal, so v Mladinski knjigi ob štiridesetletnici najlepšega med muci ponovno obrisali prah še s polic Mačje trgovine, kjer lahko poleg zvočnih knjig in knjig iz blaga po novem najdemo še mačje igre (sestavljanka, spomin, Muri, ne jezi se), v katerih, kot je potrdil, uživa tudi Muri sam. Nad obilico pozornosti se letos zagotovo ne bo pritoževal, je še obljubil za Dnevnik.
