Če iz Nótt izluščimo metaforo, se nam razgrne metafora spomina ali, še natančneje, metafora za pripoved, ki jo potrebujemo, da z njo nadziramo preteklost. Osrednji element metaforične Nótt je ogromna »odeja« prosojnega, šumečega materiala (scenografijo je postavila Petra Veber), ki služi kot vezivno tkivo – na začetku predstave plesalko veže in zavezuje tudi dobesedno – med plesalkinimi posameznimi plešočimi izleti. Prosojna odeja je spomin, je zapis, iz katerega se plesalka ob začetku izvije in se k njemu vseskozi vrača, bodisi s tem, da pod odejo počiva, bodisi tako, da jo pospravi in spet razvije. Po tem branju je ples Petrovski-Ternovškove neposredna podpora problematičnemu badioujevskemu »plesu kot metafori misli«, in sicer misli, ki je razrešena vsakršne teže, vse gravitacije. Ples bi v predstavi rad bil nekakšna nedolžnost, rad bi trasiral gibanja, ki so iz osebe naredila plesalko, vendar se k temu ne zaveže scela, k tlom ga tišči predvsem dejstvo, da si plesalka v fine-tuningu telesnega spomina ne upa iti daleč, ostaja pri preverjenih gibalnih formulah, pri čemer ostane nepotešeno zlasti njeno »avtografiranje«. Seveda se prav za vogalom ponujajo velika vprašanja možnosti »avtografiranja«, možnosti izpovedi in možnosti avtorstva, ki pa se jih predstava ne dotakne, drsi namreč v kot-da-jasni paradigmi ekspresivnega plesa.
Če pustimo ob strani materialnost plesalkinega plesa in se osredotočimo na razmerja med posameznimi sekvencami, se Nótt sestavi v drugačno perspektivo: pomembna so različna performativna stanja in tenzija med njimi. Petrovski-Ternovškova je tako lahko amorfna, brezspolna in nedomačna figura, ki ji ne moremo določiti intence – kot ob samem začetku predstave – lahko je vzletelo telo, lahko je grobo, padajoče in vrteče se telo, lahko je erotična poslušalka, lahko govori, vendar tako, da njene besede nimajo smisla; v predstavi akumulirani položaji se med seboj ne izključujejo in tako ostajajo na ravni multiplicitete, na ravni kaosa identitete. Nepripravljenost pristati v definitivnem telesu, spolu ali plesu je iskriva. Je svoboda.
Kakovost predstave Nótt je zlasti njena »nedefinitivnost«, nezamejenost, kar se lahko na trenutke izcimi v nedefiniranost. Nosi veliko potenciala za vprašanja, ki bi bila gledalcu bližja od zasebnih sanjarij avtorice, hkrati pa lahko iz avtoričine zasebnosti vsak po svoje izluži tisto, kar najbolj zadeva njega samega. V tem smislu je predstava naivni, še nedonošeni laboratorij identitete in intersubjektivnosti. To pa sama po sebi ni naivna in nedonošena dilema.
