Kaj je v teh pisarijah tako groznega, da ga je potem še novinarka mrcvarila na pločniku, bivši šef banke pa se je zvijal kot kakšen črv? V bistvu nič posebnega. Pisal mu je pač, kaj počne, kaj je počel in kaj bo počel. Skratka, poenostavljeno rečeno, svojemu gospodarju se je izkazoval kot zvest podanik, predanik ali podložnik. Verjamem, da je v tem užitek vsakega, ki ima poslanstvo. Da šef vidi, kako poslanstvo izpolnjuje. Verjamem tudi, da gre zraven še za malo narcisistične vznesenosti v smeri, da lahko kar neposredno pišem gospodarju. Saj veste, ljudje v tem prostoru se radi hvalijo, s kom so na ti, kdo jih posluša, kdo jim je iz roke in koga lahko vsak trenutek pokličejo. Matjažu je imponiralo, da lahko sicer z malo opravičevanja piše Janezu kar sredi noči, če začuti potrebo.

S sedeža resnice, torej iz Janševe stranke, so reagirali skladno s svojimi pogledi, da se njih to ne tiče. Logično, saj je šef vlade vsak teden dobival na tisoče sporočil, ki jih ni mogel prebrati. Logika je preprosta: gospodar ima pomembnejše stvari, kot da prebira elektronsko pošto. Mogoče se ustavi njegovo oko na kakšnem pomembnem dopisu, ampak Matjaževi dopisi to niso bili. Neka brezvezna drugorazredna tema. Če po eni strani to pomeni razočaranje za vse podložnike, da jih gospodar sploh ne bere, sliši ali upošteva, pa po drugi strani pomeni svojevrstno presežno vrednost. Matjaž ve, da ga Janez ne bere, pa vseeno piše, piše in piše. Gre za nekakšen kulturno-umetniški projekt. Statement. Čisti larpurlatizem, čisti namen brez namena, ampak le uživanje v formi. Matjaž bi lahko recimo brez problemov s tem projektom pisanja brez odgovora zastopal Slovenijo na beneškem bienalu. V nekem smislu je šlo le za performans.

Elektronskosporočilni medijski projekt.

Elektronsko sporočilo je poslala tudi Tina Maze. Nič novinarske, nič spektakla, le kratko sporočilo, da za eno leto postavlja svojo športno kariero v drugi plan. Seveda so se na njeno sporočilo odzvali prav vsi. Mediji, sokrajani, športniki, svetovna javnost in komentatorji na forumih. Andrej Stare je v Odmeve prišel z zlato kravato na čast Tine in dal jasno sporočilo: nič več se ne da doseči. Le da odleti na Mars.

Da, po Tininem odhodu bo za nas spremljanje alpskega smučanja še najbolj podobno kakšnemu prenosu z Marsa. Nikogar več ne bo pred ekrani. Zato lahko nacionalka za eno leto odpove vse prenose. Rešili se bomo hitro govorečega Mirana Ališiča, strokovne komentatorke Ane Kobal in nadležnega Urbana Laurenčiča, ki ne bo imel koga spraševati, zakaj ni zmagal petkrat zapored v različnih disciplinah. Tiste, ki bi protestirali zaradi neprenosov, pa bi lahko nacionalka nabasala v en manjši avtobus in jih vozila od tekme do tekme. Na avtobusu pa bi jih zabaval Matjaž Kovačič s svojimi zgodbicami o pisarijah gospodarju…