Za razliko od Carnerija, ki mu izdelava neadekvatne oziroma krive vednosti ni prinesla trajnega triumfa, njegovim naslednikom tovrstna črnošolska obrt močno cveti. V okolju, kjer slehernik hoče razumeti vse – ker ne zaupa nikomur, se s svetom intelektualno in čustveno sooča čisto sam –, niti ne more biti drugače. Ker stvarnost ni preprosta in presega izkušnjo kogar koli, postane poenostavljanje nujno. Prav tu pa se razpira kraljevska pot h krivi vednosti. Saj nam ni ušlo, kako je neki antropolog dopovedoval, da bankir obresti na svoj denar vedno šteje za prenizke! Umovanje o financah je aksiomatsko začinil še s trditvijo, da je razdeljenost ljudi posledica različnosti njihovih interesov. A vodilni evropski bankirji, ki nimajo praznih žepov – saj bi sicer ne bili, kar so –, že nekaj časa vztrajno nižajo obrestno mero. Prav tako marsikdo ugotavlja, da se ljudje zaradi različnosti interesov dopolnjujejo ali celo platonsko zedinjajo. Nekateri tudi mislijo in čutijo, da se njihove težnje v bistvenem smislu ne razlikujejo. Kristjani na primer menijo, da vsakogar snubi večno življenje, dediči razsvetljenstva so prepričani, da slehernik želi biti srečen, pragmatiki, ki ne sebi ne drugim nočejo povzročati nepotrebnih težav – ker je že tistih, ki se jim ni moč izogniti, preveč –, pa sodijo, da vsi iščejo pot k blaginji. A človekoved, ki bankirjem podtika interes neukih varčevalcev in ne ve, da se najbolj verzirani »vrečarji« do kar največjih vsot za čim daljši čas dokopavajo drugače kot z obrestmi na prihranke (denimo prek borznih in hazarderskih vragolij), je neizprosen: poobčanje interesov je zanj politična manipulacija. Kako preprosta je univerzalnost njegovega sveta – zgolj ločevalna! Samo razdeljevalna... A sam le moram reči, da podobno kot razsvetljenci še nisem srečal človeka, ki bi hrepenel po nesreči. Videl pa sem ravnodušneže do večnega življenja in do blaginje – vendar zgolj take, ki so bili do bodisi prvega bodisi druge nebrižni v svojem primeru, medtem ko so ljudem okoli sebe oboje od srca privoščili. In v tem ni bilo nobene politike ali manipulacije.

In summa: razlaga v vsem ločenega in povsod bojujočega sveta je že za tako omejeno in nekomplicirajočo izkušnjo, kot je moja, poenostavljajoča. Je z intelektom in usti izdelana kriva vednost. Utemeljena je z vero, da drži, kar ni res. Temu se povsod reče manipulacija, pri nas pa tudi politika. Tu gre za zapravljanje pameti, kar nikoli ni znamenje dostojnosti. Prav tako ni simptom dostojanstva, čeprav nam o tem docirajo združeni antivarčevalci vseh dežel.

Seveda pa sem videl tudi ljudi, ki so drugim z dna žolča privoščili nesrečo. Še več: celo delali so zanjo. Neutrudno so si prizadevali, da bi tisti, ki so želeli srečo, ne zaživeli v njej in je ne ustvarjali za druge. V jedru takšnega napora je bila vedno neukrotljiva ljubosumnost. To nemara najbolj vrstnoredno čustvovanje, ki ne more brez konfrontacijsko motiviranega razporejanja, koti med zgubami zavistneže, med uspešneži pa diktatorje, saj ljudem nenehno dopoveduje, kako pomembno je, da so v vsem nad drugimi. Nekateri bitij, s katerimi delijo prostor, pač nikoli ne srečajo – ta beseda je kot izraz in kot pojem etimološko povezana s srečo –, marveč jih vedno gledajo v hrbet. To pa je del telesa, v katerega so tisti, ki se ne morejo izviti iz primeža vrstnorednega čustvovanja in mišljenja, vedno pripravljeni zasaditi nož.

Med ljubosumneži so filozofsko najvznemirljivejši najmanj življenjski in poetični, tj. oni, ki za svoje emocije potrebujejo racionalno utemeljitev. Kriva vednost ima v njih neizčrpno zalogo kuriva. Res pa je, da so na Slovenskem večinoma nedomiselni, saj se vsa racionalnost njihove ihte hitro zvede na politiko. Ko bo kdo pri nas ustvaril knjigo, kakršno je Robert Ranke Graves z Zbogom vsemu temu, bo precej monotematična. A kljub temu se bo treba lotiti takega dela. Čim prej, tem bolje.