DS 3 je svojevrstna zgodbica o uspehu, saj je to avtomobil, ki se v vsem razlikuje od klasičnih tekmecev, pa vendar ponuja vse in še več, kot majhna igrača na kolesih pa zna pritegniti tako kupce kot opazovalce na cesti. Mali agresivnež ima namreč odlične gene, in inženirji so izdelali avtomobil, s katerim ni šale. V dolžino meri 3,95 metra, ima troje vrat, kar pomeni, da je v prvi vrsti narejen za uživanje v dvoje, temu pa presenetljivo dobro pomaga tudi zelo civiliziran 1,6-litrski dizelski motor s 120 konjiči (88 kilovati). Na drugi strani je mini legenda na štirih kolesih, ki hoče izstopati in tudi izstopa, z neštetimi detajli, predvsem v notranjosti, in posnema tisto, kar je pred toliko in toliko leti zasnoval minijev idejni oče Alec Issigonis. Če ga še odenete v kričečo oranžno barvo, ni vrag, da vam ne uspe pritegniti pozornosti, čeprav vaše vozilce poganja »le« 1,5-litrski trivaljni dizel, ki zmore 116 KM (85 kW), kar pa je povsem dovolj za živahno vožnjo.

Po zunanjih dimenzijah je mini celo malce krajši, saj meri v dolžino 3,82 metra, v notranjosti pa deluje zelo prostorno, medtem ko se voznik in sovoznik lahko navdušujeta nad retro zasnovanimi stikali, velikim okroglim zaslonom na sredini armaturne plošče in še čim. Tako kot zapoveduje »retro pravilo«. Tudi DS 3 po sami prostornosti na sprednjih sedežih ne omejuje svojih potnikov, ponuja pa 285-litrski prtljažnik, kar je za tako vozilce kar spodobna številka, posebej če upoštevamo, da je mini tukaj precej skromnejši z 211 litri. A prtljažnik ni tisto, kar naj bi pri takih »ročnih bombicah« najbolj navduševalo. Tudi hitrost ne, ampak okretnost in tisto, kar oba avtomobila izražata že, če le mirujeta.

Lega na cesti je pri obeh odlična, kot mali dirkalnik sledita tako eden kot drugi voznikovim ukazom, dizelska motorja sta dovolj zmogljiva, pa vendar ne preveč, da se vozilci ne spremenita v nebrzdani bombi tik pred detonacijo. Svoje seveda prispevata ročna 6-stopenjska menjalnika, pri čemer se predvsem v DS 3 pozna, da ima nekje nekega zelo zmogljivega reli sorodnika, kar ga ima tudi mini, vendar na drugačen način. DS 3 je enostavno avtomobil za uživanje, hiter in tudi varčen, na testu je sicer popil malce več, kot obljublja tovarna, a je 4,9 litra še vedno več kot odlična številka, saj je mini na drugi strani popil 6,2 litra goriva na 100 kilometrov. Sicer pa so šli pri DS 3 v želji, da bi bila zadevica še bolj vodljiva, le korak predaleč. Trdo podvozje mogoče deluje dobro na urejenih zahodnoevropskih cestah, ki poznajo dobro vzdrževanje, še boljšo prvo izdelavo, nimajo kanalizacijskih jaškov ravno v koloteku. Pri nas na sončnem Balkanu pa je tako, da se vozimo po cestah, ki si tega imena ne zaslužijo, in to občutijo tudi potniki v DS 3. Avtomobil poskakuje in se odbija od neravnin in lukenj v slovenski asfaltni zgodbi o uspehu kot kakšna žabica, potniki pa so iz kilometra v kilometer manj navdušeni. Tukaj je mini dokazal, da je manj lahko več, malo manj ostro »našpičeno« podvozje in vožnja je takoj udobnejša. A da smo jasni: ni DS 3 kriv, če imamo obubožano ter pokradeno državo, ki ne naredi ničesar, pobere denar, tisto, kar naredi, pa naredi katastrofalno zanič.

Tukaj je seveda tudi cena, neizogibni del vsakega takega »oborožitvenega procesa«. In tudi tu sta si oba še kako podobna, razlika v ceni znaša le deset evrov. DS 3 z bogato opremo sport chic, ki vsebuje vse sodobne elektronske dodatke, klimatsko napravo, športni spojler, aluminijaste stopalke, v usnje odeto prestavno ročico in volan in še bi lahko naštevali, stane 21.860 evrov, kar je že spodoben kupček denarja, a kdor ve, kaj želi, mu tega ne bo odveč nakazati na bančni račun prodajalca. Mini cooper D je deset evrov ugodnejši (21.850), a ponuja tisto, kar si bo moral DS 3 šele zaslužiti z desetletji tradicije. Šarm, vpadljivo barvo, prav tako vpadljivo obliko in tudi sistem za pomoč pri parkiranju.

Več fotografij na www.dnevnik.si