Orosijo se ti oči, ko slišiš in prebereš, da bo ta radarski maraton samo zato, ker želijo povečati varnost na cestah. In nastreljajo neke številke, pokažejo nekaj grafov in zadeva je končana. Mogoče za njih, državne in mestne oblastnike, navadni proletariat, ki se ga ožema na vsakem koraku, pa naj lepo plačuje naprej. In ko slišiš besedo »v interesu varnosti«, šele lahko kane kakšna solza. Ja, zagotovo, potem pa se nadaljuje zgodba s svizcem, čokolado in zavijanjem. Nič nimam proti varnosti v prometu, vsak dan je na cesti v igri tudi moja glava, moti pa me, da nas imajo vse za neumne. Kako sicer razložiti, da merijo hitrost tam, kjer so »nevarne točke«, pa se tam še nikoli ni nič zgodilo. Frekvenca prepeljanih vozil v eni uri pa je prava za dober finančni izkoristek. In ta maraton še kar traja, očitno so zavohali lep denar, saj zneski na letni ravni postajajo vedno bolj mamljivi. Kam gre ta denar, je drugo vprašanje, a če pogledate skozi okno, boste ugotovili, da v obnovo cest zagotovo ne. Ti kolovozi z mostovi, ki so urejeni s semaforji že lep čas in še lep čas bodo, so najlepša slika, koliko ti, ki tako maratonsko pobirajo denar od menda prehitrih voznikov, naredijo za varnost. Razrit asfalt, kolesnice, udarne jame. Je treba še naštevati?

Vse lepo in prav, samo naj nas ne imajo za norca. Rečejo naj odkrito: »Hočemo denar in dobili ga bomo od voznikov.« Pika. Ker so to lepi denarci. O tem, kam gredo, pa kdaj drugič.