»Če se delam, da nečemu ne verjamem, potem ne vidim.« Na primer zavržnih ravnanj, napačnih potez in odločitev, korupcije in pravno zavržnih ravnanj, moralne sprijenosti, ponižanj, manipulacij itd. In če res ne verjamem, potem res ne vidim – končno (politično in družbeno) ne vidim ničesar več. To lahko rečemo tako za način delovanja kapitalističnega družbenega sistema kot takšnega kakor za posamezne segmente v procesu njegovega delovanja. Od ekonomije in politike do pravosodja in univerz. S tem smo ponižano in razčlovečeno ujeti v status potrošnika in neizmuzljivo oviti v »potrošniško ideologijo«. Tudi ko tečemo. In potem tečemo…
Wings for life World Run se je glasil množični organizirani tek, ki je ljudi privabljal s sloganom »tecimo za tiste, ki tega ne morejo«. Privabljal k čemu? K humanitarnosti, k novi epizodi tekaškega sproščanja ali k novemu potrošniškemu ekscesu kot manifestaciji vladajoče NeoK.-ideologije? Tega vprašanja si najverjetneje niso postavljali vsi tisti, ki so v neudeležbi na tem teku domnevno prepoznali »socialno ravnodušnost« in »neempatično držo«. Celo »popolno brezbrižnost do trpečih ljudi«. Niso bili redki. Zanimivo, res.
Nudenje legitimnosti sistemu
Povzemam, da je ideologija predvsem »tekstura življenjskega sveta«, ne pa »sestavljenka iz abstraktnih propozicij«. Je, poenostavljeno rečeno, tisto, kar se res dogaja in kar se res počne. Posameznika naj bi najbolj zaobjela v trenutku, ko »privzema dobrohotno ironično distanco« do lastnega položaja in početij. »V trenutku osvobajajočega smeha, ko z distance uzremo absurdnost svojega verovanja, postanemo čisti subjekti ideologije in se nas ta najmočneje polasti.« Sprašujem se, ali so tekači, ki zase trdijo, da »tečejo za tiste, ki tega ne morejo«, zmogli takšno ironično distanco. Kakšen je njihov odnos do problema »postmodernega rasizma«, ki se pojavlja kot prikazovanje obupanih ljudi in pozivanje k pomoči, zadaj pa se napaja z ideološkim sporočilom »ne misli, ne politiziraj, pozabi na pravi razlog za njihove težave, samo ukrepaj, prispevaj denar, da ti ne bo treba misliti!«. Oziroma, »ne misli in ne politiziraj, pozabi na prave razloge za težave tega sveta in ljudi, samo plačaj prijavnino in teci za dober namen, za tiste, ki tega ne morejo, ne da bi ti bilo treba pri tem misliti«.
Tovrstni teki so se v zadnjem času očitno in uspešno utrdili in razširili kot nova epizoda silovite »kulturalizacije«, ki jo je treba razumeti kot »neuspeh pravih rešitev«. Pomenijo podobno držo, kot jo sicer pomeni problem »tolerance«, ki ni problem zato, ker je ni dovolj, ampak zato, ker je nadomestek za vključitev in mobilizacijo tistih, ki so iz družbe socialno izrinjeni in politično izolirani. Kot takšna je torej »postpolitični nadomestek«. Prikazuje se kot nekaj drugega, kar v resnici je. Podobno se »teči za tiste, ki tega ne morejo« očitno prikazuje kot nekaj povsem drugega, kar je v resnici. Tovrstne »narcisistične predstave posameznikov« pač niso humanitarizem in človekoljubje. So kvečjemu »poenostavljanje, ob katerem se pozablja na hrup ozadja«. So »javni karneval«. Predvsem zato, ker ob teh početjih ljudje uživajo le, če jih izvajajo v javnosti. Takšen tek dejansko postane del problema, ne rešitev. Prevzema svoj delež v paleti ideoloških mitov in lepih laži, ritualov, ki imajo vlogo ohranjati družbeni red takšen, kot je.
Je temu mogoče prepričljivo oporekati? In zatrjevati, da tudi pri tem tekaškem karnevalu ne gre za »isti ideološki trik«, ki »se izvaja danes, ko nas z vseh strani bombardirajo z zapovedmi recikliranja odpadkov, ločevanja steklenic, časopisov itd. To prinaša personalizacijo krivde in odgovornosti – krivda ne pade na celotno organizacijo ekonomije, pač pa na našo subjektivno naravnanost, ki potrebuje spremembo.« Torej, kdor se ne udeleži »teka za tiste, ki tega ne morejo«, pa bi zmogel teči, je »kriv«?! Česa?
Takšen tekaški karneval ni tisto, kar je mišljeno s tezo o »zvijačnosti uma: ker je človeška narava sebična in se je ne da spremeniti, je potreben mehanizem, ki bo omogočil, da bodo zasebne pregrehe delale v skupno dobro«. Ne. To je predvsem odraz in izraz »obscenega nelagodja«, ki je v »jedru naše kulture«. In podobno kot pri vsakokratnih množičnih demonstracijah gre tudi v tem primeru za simbiozo med oblastjo-sistemom in državljani-podložniki. Gre za tekaško nudenje legitimnosti sistemu, ki bi ga bilo treba radikalno spremeniti, v smislu »vidite, mi se trudimo za boljši jutri, in vi se boste trudili z nami, če boste tekli pod našim neoliberalno promocijskim in potrošniškim okriljem, oviti v pas potrošniške ideologije s človeškim obrazom«. Pri tem teku zatorej ni na delu ne humanizem, ne človekoljubje, ne skrb za bližnjega, ne skrb za drugega, pač pa ugodje, skoraj užitek. To je »potrošniški hedonizem«. Predvsem ne služi ničemur dobremu. Takšno tekaško uživanje je, tako kot druge vrste prisilnega uživanja, »tolerirano, celo spodbujano, a pod pogojem, da je zdravo, da ne ogroža naše psihične ali biološke stabilnosti«.
Reklamni venec za zmagovalca
In ali ne gre pri tem za isti problem ideološke manipulacije, kot je primer Starbucksa in najdražje kave, ki je najdražja zato, ker naj bi šel del izkupička za lačne otroke nekje v Afriki? Itd. »Semantična gostota, nasičenost s presežki pomena, ki je značilnost našega vsakdana, torej postaja čedalje bolj opazna: ni mogoče popiti skodelice kave ali kupiti para čevljev, ne da bi nas opominjali na to, da naš akt naddoloča ekologija, revščina itd. Pri Pepsi Coli so to manipuliranje s človekoljubnim presežkom prignali do nepričakovane refleksivne ravni: svojim kupcem ne obljubljajo samo tega, da bodo del zaslužkov podjetja namenili v dobrodelne namene, pač pa jih celo naprošajo, naj sami predlagajo, kako naj se porabi denar, ter jih nato pozivajo, da glasujejo za najboljši predlog… S tem potrošniki dobimo dostop do presežka: medtem ko konzumiramo, smo deležni tudi možnosti 'svobodne izbire' ideološkega smotra, ki ga preferiramo.«
Tek za »tiste, ki tega ne morejo« pa naj bi bil nekaj povsem drugega? In nikakor ne primer dvoličnosti tistih, ki so pripravljeni teči prav zato, ker s tem zatrjujejo, da »tečejo za tiste, ki tega ne morejo«? To res ni le narcistična samopromocija? Tudi ta ima namreč na koncu zmagovalca, ki mu na glavo poveznejo športni in reklamni, ne humanitarni venec in mu z zagotovitvijo vsaj nekaj minut medijske pozornosti omogočijo status zmagovalca-njega-samega.
Ali ne gre tudi pri »teku za tiste, ki tega ne morejo« za problem »skrivnega hotenja, da drugi trpijo, da bi jim lahko pomagali. Podobno kot problem revščine rešujemo tako, da reveže ohranjamo pri življenju?« Mar s tem ne delajo največ škode »tisti, ki se delajo, da skušajo pomagati in narediti največ dobrega«? Je upravičeno trditi, da gre pri tem za akt usmiljenja in da takšno tekaško usmiljenje ponižuje? Mar ni v takšnem »žrtvovanju za ubogo žrtev več zadovoljstva kot pa v pomoči drugemu, da se otrese statusa žrtve«?
Ker »živimo v dobi, ki sistematično uporablja človekoljubje, torej humanitarizem, zaskrbljenost nad trpljenjem itd., kot izgovor za opuščanje pravic ljudi«, bi morali biti na ideološke manipulacije še toliko bolj pozorni. Namesto pozornosti državljanov pa se udejanja in krepi status posameznika kot potrošnika, ki je hkrati v položaju globoko in dogmatično verujočega: v sistem.
Zato je »stremljenje k ugodju potrošnika uničevalna potrošniška samopercepcija, ki temelji na ideološki manipulaciji, ta pa propagira svobodno izbiro in poziva k dobrodelnosti, ki ni res dobrodelnost«. Organizirano teči na javnem karnevalu in trditi, da se s tem počne nekaj za tiste, ki tega ne zmorejo sami, je najmanj prvovrstni cinizem, ki ustvarja »moralni vakuum«. Ljudi sili v prevzemanje »figure idiotizma«, ki ponazarja »(hiperinteligentne) subjekte, ki jim ne potegne«.
