Zaradi prostorske omejitve v nadaljevanju objavljamo povzetek izseka tistega dela Vulliermove knjige, v katerem sta politika in znanost v ZDA, ki vsekakor sodita k evropski civilizaciji, prikazani kot pomemben vir ideologije in prakse nacističnih zločinov. Idejo za judovska geta, največji je bil varšavski, so nacisti dobili na primer pri indijanskih rezervatih v ZDA. Pri okupaciji vzhodne Evrope pa so zgledovali tudi pri britanskih kolonijah v Indiji in evropskih kolonijah v Afriki, kjer pred prvo svetovno vojno črncev niso pobijali samo Nemci.
V ZDA smo tako zelo vajeni videti osvoboditelja Evrope, da se zdi ideja, po kateri je Hitler sledil ameriškemu zgledu, nespodobna. A ravno iz Združenih držav izvira »znanstvena« formulacija rasne večvrednosti, ki je imela osrednjo vlogo pri njegovem razmišljanju in delovanju. Od tod izvirata tudi utemeljitev in demonstracija evgenike, ki je bila njegov prvi zločin. Prav tako je v ZDA našel potrditev, da je antisemitizem svetovni pojav. Z Američani je sklepal velika prijateljstva, aktivno so ga podpirala pomembna podjetja. IBM je s karticami za evidentiranje pomagal nacistom pri upravljanju koncentracijskih taborišč. Banka Chase jim je v Parizu omogočila, da so zaplenili denar Judov. Standard Oil jim je še med vojno pod panamsko zastavo dobavljal nafto. Nacistom sta pomagala tudi General Motors, Kodak in Henry Ford. Slednji, veliki avtomobilski proizvajalec, je z nekaterimi svojimi knjigami o Judih v ZDA precej prispeval k razumevanju glavne ideje avtorja Mein Kampfa (1925-1926), da so Judje dvojni sovražniki: na strani kapitala nadzorujejo tisk, banke in terciarne dejavnosti, na protikapitalistični strani pa vodijo socialne demokrate in boljševistično revolucijo.
Ameriški zahod in evropski vzhod
Združene države so bile Hitlerju všeč tudi kot druga polovica velike nordijske nacije in ker so mu pokazale, kako doseči prevlado na vzhodu Evrope. »ZDA ne bi bilo brez pokola nad rdečekožci,« je razlagal generalu Erichu von Mansteinu. Kot so ZDA pobijale Indijance, je hotel Hitler deloma iztrebiti in deloma zasužnjiti Slovane. Njegov namen je bil vzhodno Evropo pokloniti nemškemu narodu, ki bi tako lahko bolje tekmoval z ZDA. Ameriška osvojitev Zahoda je bila počasen proces, ki se je končal s popolnim uspehom, medtem ko je Hitlerjeva osvojitev Vzhoda zelo kmalu spodletela. Njun cilj pa je bil enak: ustanoviti kolonijo naseljencev na velikanskem ozemlju, s katerega bodo staroselci odstranjeni tako ali drugače. Ideološka utemeljitev obeh operacij je bila ideja o rasni večvrednosti.
Na Hitlerja so vplivali tudi Madison Grant in drugi ameriški znanstveni zagovorniki evgenike in rasne večvrednosti, kombinacija obojega je med drugo svetovno vojno vodila do rasnega iztrebljanja. Madison Grant je raso definiral na podlagi anatomskih konstant, ki naj bi kazale tudi na duševne konstante, v katerih so predispozicije za kulturno produktivnost. Lahko bi rekli, da po Grantu ne obstaja človeška vrsta, ampak je človeški rod razdeljen na rase. »Nordijsko raso« (ki jo nacisti imenujejo arijska) postavlja najvišje na lestvici ras, ki se bojujejo druga z drugo za vire in življenjski prostor. Vullierme poudarja, da pri rasni teoriji ne gre za blodnje in prismojenost posameznikov, ampak za ideje, ki so imele zelo močno podlago v tedanji znanosti.
Hitler, ki je bil podobno kot August Comte pristaš pozitivizma v smislu vere v naravoslovno znanost (Rosenbergu, Himmlerju in Streicherju je na primer očital, da so s svojim zanimanjem za mistiko zapadli v regresijo), se je hotel povsem opreti na to realnost in znanost, ki jo odraža. »Prišel bo čas, ko bo znanost lahko odgovorila na vsa vprašanja,« je Hitler zapisal oktobra 1941. Mein Kampf je pisan na znanstven način, saj vidi pod zgodovinskimi, kulturnimi in antropološkimi pojavi veliko bolj temeljno (rasno) realnost, ki jo razlaga konsistentno in temeljito. Prav zaradi tega razumevanja je Hitler lahko postal karizmatični voditelj. Od mojstrov politične resnice, kot so bili Lenin, Mao in Homeini, pa je edini, ki izhaja iz velike tradicije pozitivizma in zahodne znanosti.
Vladajoča rasa ima, če izhajamo iz Granta, ki je zaradi nevarnosti mešanja ras sicer zavračal suženjstvo, dve možnosti: simbiozo z drugimi rasami, predvsem z zasužnjenjem, ali boj z njimi za življenjski prostor, kar pomeni njihovo uničenje. Hitler je bil za obe rešitvi, Slovanom in aziatom je na primer po končni zmagi namenil suženjstvo.
Hitlerju pa zaradi odpora Nemcev ni uspelo uveljaviti evgenike, tako da je evtanazijo 70.000 pacientov psihiatričnih bolnišnic in 5000 novorojenčkov s hibami moral izpeljati na skrivaj, podobno velja za sterilizacijo 400.000 ljudi, med njimi je bilo veliko »rasno mešanih«. Zaradi odpora nemške družbe do evgenike je na skrivaj pobijal tudi Jude, o čemer pa so vsaj nekateri Nemci sklepali ali slutili.
A če je nemška družba evtanaziji nasprotovala, je sprejela preganjanje Judov, ki bi lahko pomenilo njihovo iztrebljenje. Vsekakor so Nemci segregacijo, ponižanja, deportacije in Hitlerjeve grožnje z iztrebljenjem bolj odobravali kot ne. Zlo se ne bi moglo uresničiti, če ga ne bi številni člani zahodne civilizacije, še posebej med Nemci, imeli za nekaj dobrega. Trdosrčnost pa je vselej zmagovala, kadar je šlo za drug narod ali drugo raso. Dejstvo, da so bili zavezniki v vojni proti Hitlerju, ne pomeni, da je imelo njihovo prebivalstvo v vseh pogledih drugačne vrednote. »V Evropi obstaja združena fronta proti judovstvu, kar je mogoče razbrati v vsem evropskem tisku,« je 19. avgusta 1941 v svoj dnevnik zapisal Goebbels.
A tisto, kar so Nemci zavrnili, so bili Američani pripravljeni sprejeti. Vsaj 60.000 Američanov so v skladu z zakonodajo v letih 1907–1956 prisilno sterilizirali, ker naj bi bili tako ali drugače asocialni. Tako so hoteli odpraviti genetsko pogojenost revščine. Sterilizirali so invalide, marginalce, nepismene, brezdomce, kriminalce… Med žrtvami, ki večinoma niso vedele, za kaj gre, so lahko bili tudi preprosti mladi ljudje ali pa posebneži. Sterilizacije so opravljali tudi v Kanadi in skandinavskih državah ter v švicarskem kantonu Vaud.
Hitlerjeva skrb
Evtanazija v ZDA kljub prizadevanjem zagovornikov evgenike ni bila zakonsko dovoljena (a so jo vseeno pogosto izvajali na dojenčkih). Madison Grant je tako obžaloval, da »prevelika vera v svetost človeškega življenja preprečuje odstranitev dojenčkov s hibami in sterilizacijo odraslih, ki ne služijo skupnosti. Zakoni narave zahtevajo odstranitev asocialnih in vrednost človeškega življenja je samo v tem, da služi skupnosti.« Na njegovo pobudo so v južnjaških zveznih državah okrepili nekatere rasne ukrepe, ki so veljali vse do leta 1967. Med drugim je bila medrasna poroka zločin. V Virginiji na primer so bili kriteriji za rasno čistost belcev veliko strožji, kot so bili po nacističnih nürnberških zakonih iz leta 1935. Segregacija se je na poraženem Jugu sicer uveljavila po koncu državljanske vojne (1861–1865). Belci so predvsem z nasiljem preprečevali, da bi temnopolti volili.
V začetku 20. stoletja se je rasni problem preneslo na vprašanje priseljevanja. Jasno je postalo, da je tok severnih in zahodnih Evropejcev, ki so do konca 19. stoletja predstavljali veliko večino priseljencev, usahnil. Namesto njih so prihajali Evropejci z juga in vzhoda Evrope ali še bolj prezirani ljudje. Tedaj so »napredni« politiki pozvali strokovnjake družbenega inženiringa, naj to spremenijo. Za razprave o tem vprašanju, ki veljajo za najbolj obsežne zapise o rasni večvrednosti, so porabili velike vsote denarja.
V tem kontekstu je Grant razvil svojo znanost in prepričal kongres, da je leta 1921 in nato leta 1924 za desetkrat zmanjšal kvoto priseljencev ter jo rezerviral za brezhibno zdrave pripadnike nordijske rase. To politiko je občudoval sam Hitler, ki pa je bil hkrati tudi zaskrbljen: ZDA bodo s selektivnim priseljevanjem najboljših elementov germanske rase vse močnejše, Nemčija pa bo gospodarsko nazadovala.
Rezultat takšnega omejevanja priseljevanja je bil dotok temnopoltih v severne zveze države, ki so tako dobili delo, dotlej rezervirano za nove priseljence iz Evrope. Tako se je rasizem razširil na zvezne države, ki so se pred tem borile proti njemu. Grant je menil, da bo njegovo delo ostalo nedokončano, dokler bodo v ZDA temnopolti. Prepričan je bil, da so temnopolti nori na plavolaske in da se jim te v svoji spolni nebrzdanosti ne morejo upirati. Ker je hotel za vsako ceno preprečiti uničenje belske civilizacije, je podpiral idejo, da bi se temnopolti vrnili v Afriko, do česar pa ni prišlo. Nekaj let pred svojo smrtjo leta 1937 je zapisal: »Naloga nacionalsocialističnega gibanja bo, da rasno teorijo prevede v politično prakso.«
