Jaša Mrevlje - Pollak: Na polju umetnosti je več kot dovolj dela

Priprave so bile velik logistični zalogaj, ker je projekt kompleksen, z njim sem zares hotel narediti korak naprej v mediju, ki ga razvijam že leta. Gre za večmedijsko postavitev, čeprav jo jaz doživljam kot celoto, ne glede na to, da operiram na več medijih istočasno. Beseda »večmedijska« postavitev mi sicer ne leži, ker lahko izpade bahaško, kot bi šlo za kakšno pretenzijo po renesančni vsevednosti.

Vsekakor, in vsi ti sklopi so tisto, kar sodobna postavitev tudi zahteva: arhitektura, zvok, luč, beseda kot eden izmed nosilcev sporočila. Besedilo, ki je osnova projektu, je nastajalo to zimo v New Yorku, pisala pa sva ga z izraelskim pisateljem Ethanom Nehcinom. Ima sicer obliko scenarija, a gre za povsem literaren tekst, stilno blizu poeziji, za kratko knjigo, ki je eden od sestavnih delov celostne izkušnje, in bo v neki obliki dostopna tudi gledalcem.

Del, da, a seveda čisto performativno, deloma kot zvočni posnetki, deloma kot akcije, deloma kot nosilci arhitekturne strukture, tudi časa, ki se bo v tedenskih ciklih odvijal na drugačen način. Nikakor ne gre za gledališki pristop, ker ni moj namen iskati oblike gledališča v vizualni umetnosti.

Da, in v njih se bo projekt nenehno spreminjal, tako arhitektura postavitve kot zvok in performativne intervencije.

Na neki način to drži, a na drugi ravni vsekakor stavim tudi na gledalčevo dojemanje časa in predzgodbe, tako da ne bo nihče prikrajšan, v vsakem trenutku bo vsak element posebej povsem samostojen.

Ne, ni bela kocka, ampak belina, kjer bodo sledi celotedenske akcije, na primer risbe in performativne geste, izginile. Stene se bodo prebelile, struktura zaprla.

(smeh) Tako nekako, ja. Vedno znova se začne iz nič, iz beline.

Da, in to je tudi eno od osnovnih sporočil ZAKLOPA, gre mi za skupnost/togetherness, z njim nagovarjam ljudi, da skozi različne izkušnje, skozi izmenjavo zgradimo skupno zgodbo tega projekta. Seveda je v takih projektih vedno velika mera naključij, a na ta naključja se ne zanašam, raje predpostavljam možne scenarije, ki so odvisni tako od treh performerjev, Micheleja Drascka, ki je kurator projekta, Janeza Vidriha in mene, kot seveda tudi od reakcij gledalcev. Poleg osnovne skupine performerjev je v projekt vključenih veliko umetnikov, sodelavcev, vse od študentov beneške likovne akademije do Kuna Mayrja, ki je sodeloval pri arhitekturni postavitvi, Meta Grgurevič s kinetičnimi kipi, Bowrain z glasbo, Simone Settimo s fotografijo, Lisa Josephine Vereertbrugghen pri kontekstualizaciji performansa in drugi.

Glede mej umetnosti sem zelo realen in zelo previden. Iz tega, kar se dogaja tu v Benetkah in že prej v New Yorku, kjer je kurator tokratnega bienala Okwui Enwezor predstavil svoj koncept, je jasno, da je rdeča nit tokratnega bienala in večine projektov realno zavedanje o izoliranosti umetnosti. A ta zavest se ne dogaja več na krčevit način, kjer bi se umetnost trudila na vsak način pljuskniti v vsa druga neumetniška področja. Tudi ne gre za njen korak nazaj, ampak za spoznanje, da mora naprej znotraj svojega polja prevzeti odgovornost za moč umetniškega dela, da mora vse moči in znanje usmeriti v umetniški objekt, ki lahko navdihuje in posledično vpliva na ostala področja. Sam projekt je lahko političen, dejaven, ko si kot avtor znotraj njega stoodstotno aktiven, in v tem primeru lahko vpliva tudi navzven – ta vidik se je v zadnjih letih po mojem zanemarjal. Ob konkretnih problemih sveta se lahko kot umetnik včasih počutiš grozljivo nemočnega, to je nekaj normalnega in realnega, a velika napaka je, če hočeš kot umetnik nato direktno vstopiti v druga polja, kjer pa so načini delovanja drugačni in jih ne poznaš dovolj. Mislim, da je treba ostajati v polju, ki ga obvladaš, ne pa da praskaš po površini drugih polj, ki jih ne razumeš dovolj. Na polju umetnosti, ki se sprašuje, kaj je človeška eksistenca, kaj pomeni biti tukaj in zdaj, je več kot dovolj dela, in če se s tem ukvarjaš pošteno, lahko s svojimi sporočili dosežeš tudi druga polja.

Iskreno se mi zdi, da je biti angažiran na splošno v svetu danes moderno. V svetu, kjer je toliko stvari na tolikih področjih narobe, in ob vseh ljudeh, ki so angažirani, je pametno zadrževati svoje energije za svoje področje, kjer najbolje vemo, kdaj si iščemo izgovore za svojo površnost in lenobo, kdaj pa res naredimo maksimum. To je po mojem mislil Joseph Beuys s stavkom, da je vsak človek lahko umetnik: do svoje kreativnosti na katerem koli področju je treba biti odgovoren. Če bi vsak na svojem minimalnem območju naredil maksimum, bi iz tega nastala neka perfektna veriga, ki ji lahko rečemo skupnost. In ta lahko naredi korak naprej.

Jaz to upanje razumem ne kot nekakšno v prihodnost vrženo hrepenenje, ampak kot nekaj, kar te aktivira v sedanjosti. S tem se vračava k ideji angažiranosti; tako jo jaz razumem.

Svoj projekt razumem kot nenasilno gverilo, ki uporablja moč nasilnega upanja. To nasilno upanje pa je izključna domena poezije in umetnosti, nikakor pa ne politike.

Pri ustvarjanju mi ne gre za moja čustva, ampak za kanaliziranje nekega občutenja, občutenja časa, ki je vezano na skupino ljudi, ki v tem trenutku kroji ta svet in kjer nas določata preteklo in prihodnje. Zapirati razumevanje v zgolj tehnični vidik, ne da bi upoštevali čustvenega, se mi zdi nerealno.

Res je, da sprožata gledališka predstava ali koncert to občutenje simultano, reakcija je takojšnja, zaigraš na eno struno in nekaj se sproži, medtem ko si na razstavi ta občutenja sledijo z gledalci skozi čas, in šele v nekem seštevku gledalci predstavljajo kolektiv. Občutenja so tako porinjena v penico časa, da lahko že skoraj izgubiš realnostni koncept; vtis, kaj tvoje delo pomeni, pa se lahko pomeša v sfiltrirane vtise ljudi okoli tebe, še posebej če so ti le nekritično naklonjeni. Mogoče sem se ravno zato od vsega začetka spuščal v performans, potreboval sem ta odnos ena na ena.

Da.

Mogoče smo bili res močna generacija, zelo povezani med seboj, kar velja še danes, to pa ne izključuje tudi neke zdrave, pozitivne konkurenčnosti, tekmovalnosti. Srečujemo se tudi po svetu, zdaj že neka bolj razširjena generacija, in to so zelo dobri občutki. Upam, da je to tudi znamenje, da se slovenska scena res odpira navzven, tako kot je pred nami to počela generacija Kariža in Putriha. A se je ravno v njunem primeru pokazalo, da lahko dosežeš neko točko, ko most med tabo tam zunaj in Slovenijo izgine.

To, kako se sprejemajo odločitve na ministrstvu za kulturo, pa je nekaj, s čimer se nikoli nisem ukvarjal. Stvari sem si želel in jih tudi dosegel zato, ker verjamem v kontinuirano delo, ki ga razvijam resno, dogovorno, v odnosu do medija, vsebine in do sodelavcev.

Muzeji so po svetu v zadnjih letih postali odločilni igralci za lansiranje umetnikov. Ne nastopajo sicer direktno v komercialnih sferah, na sejmih, a za vse pomembne muzejske razstave se vendarle dogovorijo prav tam. Potem ko je z izbruhom sejmov pred leti že kazalo, da bodo muzeji stopili v ozadje, so se te stvari tako prepletle, da je danes težko reči, kdo je bolj pomemben. Da ne govorimo o tem, da so največje zasebne galerije od newyorškega Gagosiana naprej v zadnjih letih pri formatih razstav šle tako daleč, da so povsem pomešale štrene temu, kar naj bi bil muzejski format. Odkar je galerija postavila elipse Richarda Serre, kar je bila prej že zaradi logistike in zahtevnosti domena muzejev, pa ne le razstavila, ampak jih tudi prodala, se je vse obrnilo na glavo.

Pri nas to ni odvisno od privatnih galerij, ker so te brez moči, ampak od muzejev; pri nas je prisoten in močen muzejski princip, galerijski pa je neobstoječ. V Sloveniji se od prodaje likovnih del ne da živeti. Kljub temu so pomemben dejavnik ljudje, ki z izbiro umetnikov za samostojne in skupinske razstave ter za nominacije za kandidature in nagrade na neki način kreirajo kariere mladih umetnikov, pa tudi tistih v srednjih in kasnejših letih.

Nikakor. Mogoče sem si v Sloveniji enkrat izplačal honorar, nič več, sicer je šel ves denar za projekte. Imam to srečo, da me vsa ta leta kot mecen spremlja Franci Zavrl, in njemu gre zahvala, da sem ves ta čas lahko delal brez kompromisov, profesionalno in konstantno v tem mediju.

No, tudi zunaj ni lahko, a kar sem v zadnjih letih prodal, sem zunaj. Prednost newyorškega trga je, da so navajeni prodaje in nakupa performansov, medij ni več problem, zaradi narave mojih projektov lahko prodam tudi posamezne fragmente. Zato sem pred letom tudi odšel v ZDA, poleg želje po večjem in širšem izzivu, seveda. Hotel sem se aktivno vključiti v to veliko sliko, ne le kot občasni obiskovalec. Po prvi uspešni razstavi sem namreč hitro ugotovil, da te kljub uspehu hitro pozabijo. Zato sem ostal, opazoval dogajanje, skušal razumeti tudi sfumature in odtenke, za kar pa je potreben čas. Zaenkrat uspešno razvijam tudi drugačen pristop k delu, v avtonomnosti same produkcije, kjer sodelujem s producentko Roso Lux.

Nič ne pričakujem, ker mislim, da je ena glavnih napak, ki jih lahko narediš kot umetnik pri takih velikih razstavah, da slepo pričakuješ odziv. Ta mehanizem je tako kompleksen in tako naštudiran, da upati ni dovolj, treba se ga je lotiti aktivno, zagrabiti stvari in delovati proaktivno, tudi samozavestno kaj zahtevati, dobesedno s prstom pokazati, kam naj nekdo usmeri pogled, ker se to samo od sebe ne zgodi. Seveda, če nimaš kaj pokazati…

… točno tako. Če se združita oba faktorja, se pa lahko zgodi. Bienale mi je že v času priprav marsikaj omogočil, marsikatera stvar se je konkretno premaknila naprej tudi zaradi serije neverjetnih sodelavcev v tem projektu, ki na vsakem koraku dajejo vse od sebe, tako da se ne bojimo veličine, in že v teh fazah se je začel razvijati en tak dober bas, kot se reče.

Mi smo nasproti vatikanskega paviljona, nad njim pa je Savdska Arabija. Enwezor je prvi temnopolti kustos Beneškega bienala, četudi je Newyorčan, in to ni nepomembno, ima neki drug način razmišljanja, vključil je nezvezdniške države in načel monopol zahoda, vsaj tu, v Benetkah, ki niso Basel, niso izključno marketinško koncipirane, zato se tu lahko vzpostavijo nova ravnovesja.

(smeh) Ja, in to še ni vse, zraven nas so Albanci, potem Čehi in Kosovo, pa švedski predstavnik… Občutek v Arsenalih je zelo zanimiv, mi smo začeli delati prvi, štiri dni smo bili čisto sami, potem se je »orožarna« začela polniti, kot mravljišče, postala je eno veliko gradbišče, mimo nas so potovale velike škatle, eni so suvereno profesionalni, drugi že zelo histerični … dokler ni vse nared.

Zelo se je kukalo, ja, veliko smo hodili naokrog. Če sem le lahko, sem si vzel čas in šel malo pogledat k sosedom, ker mi je blazen užitek gledati v zakulisje, kjer lahko vidim toliko različnih načinov in to, na kako visokem nivoju počnejo vsak svoje. To so res prvorazredni profesionalci, vsi dajo vse od sebe. In to name deluje izredno razveseljujoče.