Fotografija, ki jo je umetnik uporabil za sliko Čokoladni izgredi (2006), je bila pred petdesetimi leti, natančneje 4. maja 1963, objavljena na naslovnici New York Timesa in je takrat med ljudmi sprožila široko podporo Gibanju za državljanske pravice.

Slike Kelleyja Walkerja nas opozarjajo na več stvari. Da sodobni zbiralci umetnin ne kupujejo le pejsažev, tihožitij ali liričnih abstrakcij v skladnih barvah, ampak je skozi umetnost mogoče naslavljati tudi resnejše tematike. Ali morda govorijo celo več? Da je danes »politična angažiranost« v umetnosti celo nujna, da si jo današnji poznavalci kupijo tudi za domov? Da je torej prav takšna angažirana umetnost »posladek« za dom pravega zbiralca? Mimogrede, v angleščini najdemo odlično besedo za slike, ki spodbujajo le površen in neproblematičen estetski užitek: »eye candy«, torej posladek za oko. Walker ta posladek naredi povsem dobeseden, ko na »politično« sliko nanese čokolado. Mogoče podobi odvzema grenak priokus?

Še ena pomembna lekcija teh slik je, da niso nadčasovne le podobe abstraktne lepote, ampak tudi podobe povsem konkretnih družbenih trenj. Da lahko sporočajo isto ali še celo močnejše sporočilo, če so na videz časovno že oddaljene. Walker bi lahko uporabil marsikateri posnetek izbruhov rasnih napetosti v ZDA – Selma (1965), Baltimore (1968), Miami (1980), Los Angeles (1992), Ferguson (2014)… – a je uporabil podobo, ki jo imamo že vpisano v spominu v predalu »rasni nemiri«. En razlog, bolj znotrajumetniški, za uporabo stare fotografije je bil, da je skoraj identično fotografijo že leta 1964 za svojo serijo Race Riots uporabil Andy Warhol. Drugi, še pomembnejši, pa je seveda ta, da nemiri in razlogi zanje še zdaleč niso odpravljeni.

Revija Time je pred tednom naredila nekaj zelo podobnega. Na naslovnico so dali fotografijo mladega bežečega temnopoltega moškega, za katerim teče množica policistov, opremljenih s čeladami, pendreki, ščiti… Na fotografiji je ob napisu AMERICA prečrtana letnica 1968 in dopisana številka 2015. Fotografijo je le nekaj dni nazaj posnel mladi fotograf med nemiri v Baltimoru, ki jih je izzval brutalen policijski umor aretiranega moškega. Letnica 1968 seveda opozarja na skoraj identično »sliko«, ko so nemiri izbruhnili zaradi umora Martina Luthra Kinga.

Resda sta rasna segregacija in razlikovanje glede na barvo kože v ZDA prepovedana že od leta 1967, a rasizem ostaja v Ameriki še zelo živ. Brezposelnost med temnopoltimi je dvakrat višja kot med belci, povprečno zaslužijo le približno 70 odstotkov v primerjavi z dohodki belcev, imajo manj podedovanega premoženja, manj možnosti za kvalitetno šolanje, posledično živijo v cenejših in nevarnejših soseskah, kjer je stopnja kriminala visoka, zaradi česar zopet pride do policijske represije … in krog je sklenjen. Dejansko gre v veliki meri za boj deprivilegiranih, za delavski boj drugorazrednih državljanov.

Prav v istem času smo v Sloveniji spremljali dejavnosti, povezane z delavskim praznikom (ki ga sicer v ZDA ne praznujejo prvega maja). Ko sem poskušal to situacijo primerjati s Slovenijo, sem se znašel v zadregi. Pri nas rasnih napetosti tako rekoč ni. Našo »rasno čistost« in nizko »multikulti indoktrinacijo« je pohvalil celo desničarski množični morilec Anders Behring Breivik. Naši »črnci« prihajajo predvsem iz republik bivše države. Zato sistemskega »klasičnega« rasizma skoraj ni zaznati, celo skrajni politiki v svojem besednjaku večinoma omenjajo le »opankarje«, »trenirkarje« in »balkance«. Sistemska diskriminacija pa je seveda ekonomska, najbolj grozljivo se kaže pri »uvoženi« delovni sili, na primer v gradbeništvu: pravic delavci skorajda nimajo, ko se pritožijo, pa jih v policijskem spremstvu odpeljejo do državne meje.

Je pa v Sloveniji zanimivo drugačno vzporejanje podob. Na praznik dela je RTV Slovenija pokazala najprej posnetke praznovanja izpred nekaj desetletij, nato pa se je vključila v neposredni prenos proslave na Rožniku. Na prvi pogled se ni veliko spremenilo. Malo drugačna so bila sicer oblačila, je bil pa opazen droben, a pomemben detajl: na sodobnih posnetkih se je smejalo zelo malo ljudi. Tudi izjave so bile precej zanimive: »Včasih je bilo delo cenjeno, imeli smo regres, varne zaposlitve, vsi so šli na počitnice, danes so mladi brezposelni, čeprav imajo narejene šole…« Ta kontradiktorna podoba je zanimiva še toliko bolj, ker so ljudje govorili v superlativih o obdobju, ko naj bi živeli v tako imenovani »stalinistični diktaturi« na Slovenskem, pritoževali pa so se nad časom, ko živimo v »svobodni in demokratični« Evropi.

Grenkega priokusa ob prazniku dela ne bo popravila čokolada, ki bi jo, kot slikar Kelley Walker, namazali preko takšne podobe. Verjetno bi bilo precej bolj pomembno, da se ozavesti ideja, ki jo temnopolti prebivalci ZDA zelo dobro poznajo: boj za pravice ni nekaj, kar bi bilo izbojevano enkrat za vselej.