Katastrofalni poraz premierjevega namestnika Nicka Clegga, ki je ubranil svoj poslanski sedež, stranka pa jih je izmed dosedanjih 56 izgubila kar 48, Cameronu ne povzroča posebnega glavobola, je pa dokaz, da se je liberalcem, ki so praviloma v preteklosti hodili v zelje obema strankama, vstop v vlado pri večini volilcev maščeval in so se tokrat razdelili med konservativce in laburiste. A slednji od tega nimajo nobene koristi, očitno so bile socialno začinjene obljube Eda Milibanda s sejanjem strahu o petih letih nadaljnjega krnjenja zdravstvenega sistema ali zniževanju življenjskega standarda preohlapne, da bi vsaj ujeli predvolilne napovedi, po katerih bi bili izenačeni s konservativci. Čeprav ima britanski enokrožni večinski sistem precej zaslug za to, da volja volilcev v odstotkih ni sorazmerno prelita v parlament, so laburisti na koncu vendarle ostali za dobrih šest odstotnih točk za konservativci, ki so na koncu prejeli 36,8 odstotka glasov.

Omenjena nesorazmernost najbolj žge evroskeptično stranko UKIP, ki je ob skoraj 13-odstotni podpori volilcev zasedla le en poslanski sedež. Toda ta rezultat bi moral najprej skrbeti starega-novega britanskega premierja zaradi njegove precej lahkomiselne obljube izpred dveh let o referendumu o članstvu v EU, če po volitvah ostane na Downing Street 10. Referendum ni bil posebej poudarjena predvolilna tema, je pa že označen za največji izziv, ki Camerona čaka takoj, ko se bo posušil zmagoviti šampanjec. Drugi, nič manj težak zalogaj bodo škotski nacionalisti. Njihova voditeljica Nicola Sturgeon je na vprašanje, ali njihova skoraj absolutna zmaga na Škotskem pomeni konec Združenega kraljestva, odgovorila s kratkim »ne«, med analitiki hitro prevedenim v »še ne«, ter dodala, da bodo v Westminstru zastopali vse Škote, ne le tisto slabo polovico, ki je septembra lani glasovala za samostojnost. Realno pa je pričakovati velik pritisk na Camerona, da uresniči še druge lahkotno dane obljube, tokrat Škotom, o prenosu oblastnih pristojnosti na vlado v Edinburgu, kar ne bo brez posledic pri Valižanih in samih Angležih,

Konservativci so v povojnih letih šele drugič iz vladnega položaja povečali število poslancev v parlamentu. Pred tem je to uspelo Margaret Thatcher, kar je svojevrstna osebna zmaga Camerona, saj je utišal mnoge veljake v vrstah lastne stranke. Klika, ki je v volitvah videla priložnost, da se ga znebi, je začasno poražena, vendar mu bo pri minimalni večini zagotovo že kmalu povzročala preglavice in prav mogoče je, da se bo v britansko politično življenje vrnilo izčrpavajoče obdobje vladavine Johna Majorja.