Zgodovinske parlamentarne volitve v Veliki Britaniji, kakršnih ne pomnijo že generacije, so v eni noči pometle s tremi voditelji političnih strank in s številnimi napovedmi političnih analitikov, da se je na Otoku dokončno iztekel čas enostrankarskim vladam. S pomočjo večinskega volilnega sistema je vodji konservativnih torijcev Davidu Cameronu uspelo večino osrednjega in južnega dela Velike Britanije obarvati v modro.
Sanje laburistov, ki so upali na koalicijsko vlado z liberalnimi demokrati, so se sesule v prah predvsem na Škotskem, kjer so jih z njihove dolgoletne bastije tamkajšnji nacionalisti skorajda povsem zradirali s političnega zemljevida. Odstop vodje laburistov Eda Milibanda je bil zato prav tako pričakovan kot odstop vodje liberalnih demokratov Nicka Clegga, saj je njegova stranka v primerjavi s prejšnjimi volitvami izgubila kar 15 odstotkov volilcev oziroma 48 poslanskih sedežev. Tretji veliki osmoljenec je desničarska populistična stranka UKIP Nigela Faragea. Tej je kljub 3,8 milijona prejetih glasov, s čimer so za 10 odstotkov izboljšali volilni rezultat zadnjih volitev, uspelo dobiti zgolj en poslanski sedež.
Če je prvo presenečenje teh volitve presenetljivo jasna zmaga torijcev (v 650-članskem parlamentu so dosegli 331 mest), je drugo presenečenje predstavljala skorajda popolna zmaga stranke škotskih nacionalistov (SNP) na severu države. Za Camerona takšen volilni rezultat na Škotskem predstavlja precejšen izziv, saj bo ob prevladujočih nacionalistih njegovo zagotovilo ohranjanja celovite Velike Britanije postavljeno na močan preizkus. A ta ni edini.
Ker namerava do leta 2017 izpeljati referendum o obstanku Velike Britanije v EU in tako zadovoljiti evrokritičnim glasovom znotraj lastne stranke, bo sedaj kot zagovornik članstva v Uniji poskušal od Bruslja izposlovati nova zagotovila za boljši položaj svoje države v integraciji. Iz Bruslja so že namignili, da so s starim-novim premierjem pripravljeni iskati dogovor.
