Preostali del reprezentanc ima za cilj predvsem obstanek s tihim upanjem, da bi se kot četrti v predtekmovalni skupini prebili v izločilne boje. Tudi navijači slovenske reprezentance so po tem, ko se je ekipi pridružil prvi zvezdnik Anže Kopitar, sanjali o četrtfinalu, a na koncu bodo lahko srečni, če bo obstala v eliti. V turnirskem sistemu predtekmovanja s sedmimi tekmami je končna uvrstitev realna podoba kakovosti zasedbe in predstav na turnirju. Da je slovenska reprezentanca večkrat izpadla iz elitne divizije, kot pa je v njej obstala, ni več naključje.
Lanski sanjski nastop na olimpijskih igrah v Sočiju je bil izjemen, ker Slovenija ni bila obremenjena z rezultatom. Za Slovenijo je bila že uvrstitev na turnir presežek, ob Črnem morju pa je na krilih sproščenosti, vznesenosti, domoljubja in moštvenega duha, ki ni bil le v hokejski ekipi, ampak v vsej olimpijski odpravi, hit tekmovanja s skalpoma Slovaške in Avstrije. Samozavest je bila takšna, da so fantje resnično verjeli, da v četrtfinalu lahko izločijo tudi kasnejše finaliste Švede, ki so slovenski odpor strli šele v zadnji tretjini.
V Ostravi je pod bremenom obstanka v skupini. Veličina trenerjev se ne pokaže ob uspehih, ampak takrat, ko je ekipa v krizi, ali pred izzivom nujne zmage. Na lanskem prvenstvu skupine B v Južni Koreji je bila temu kos, čeprav je bila velika nevarnost, da bi po uvodnem spodrsljaju proti Japonski prišlo do razpada sistema s prepiri, katerim so podvržene zlasti reprezentance z Balkana. A tekmeci v Aziji so bili za razred ali dva slabši, kot so v elitni diviziji. Matjaž Kopitar, njegov pomočnik Nik Zupančič in vodja reprezentance Jože Kovač so kot nekdanji reprezentančni asi dovolj prekaljeni, da bodo ekipo pripravili na tekmi leta z Norveško danes in Dansko v ponedeljek. A v športu je treba upoštevati tudi kakovost tekmeca. Lahko bo Slovenija odlična, a bodo Skandinavci še boljši.
